Mojca Širok: Pogodba

+ + + +

Drugi polčas, dvajset let pozneje

Pogodba je trda kriminalka. Z dogajalnim krajem v Italiji, od Palerma do Rima, kot se postopno akterji iz ožjega mafijskega okolja selijo v politične centre in tisti na strani pravice v manj operativne in manj izpostavljene službe. Vendar je temeljna dilema romana, namreč, kje se neha mafija in kje začne politika, kolikor sta to sploh še dve različni stvari, tudi problem širše regije, ne samo notranjeitalijanski. Politične in kriminalne razmere pri sosedih Mojca Širok, ki jo poznamo predvsem kot novinarko in dolgoletno dopisnico TV Slovenija iz Rima, dobro pozna in je o tem že pisala, od zadaj in iz zakulisja. Ni naključje, da pomembne podatke in priče za preiskavo pred mafijo in antimafijsko enoto priskrbi in najde novinarka, rudarka po mračnih meandrih kriminala in v zgodbo dvojno osebno vpletena.

S posledicami bombe, ki so jo podstavili z verige sneti mafijci, in tako rekoč razstrelili njeno takratno zvezo, se seznanimo že takoj na začetku. Napol ubita in precej zapita nekdanja partnerja vsak s svojega konca preiskujeta okrutne umore, ki so videti kot svarilo morebitnim novim mafijskim skesancem: na avtocesto odvržena obglavljena trupla, predozirani travestiti, mrtveci z odrezanimi genitalijami in priče na begu dajejo temu pisanju srhljiv in dramatičen pridih. Sicer pa spoznamo družbeni prerez, ki sega od izvrševalcev proti govorniškim odrom na slavnostnih komemoracijah za umrlimi pravičniki, torej nekam v senco premiera in ministrov, generalov karabinjerjev in policijskih šefov, ki so tam le zato, da varujejo svoje in prikrivajo svojo nekdanjo globoko vpletenost.

Širokova italijansko družbo kaže kot ravnovesno, kot uravnoteženo in stabilno: ko bi jo lahko karkoli dekriminaliziralo, ko bi lahko karkoli načelo ustaljeno ravnovesje sil, torej neučinkovitost preiskovalcev in odstranitev kriminalnega jedra v politiki, stopijo v akcijo mogočniki in to preprečijo.

Zgodbo naplete okoli manjkajoče beležke visokega pravičnika, resničnega protimafijskega tožilca Giovannija Falconeja, ki naj bi jo bil pred dramatično razstrelitvijo svoje varovane karavane leta 1992 izročil nekomu in je potem skrivnostno izginila. Kot zastrupljena knjiga iz Imena rože tudi ta ugonobi vsakogar, ki ji pride blizu, in v tej napeti in gladko izpisani zgodbi, v kateri ne manjka zakulisnega vpogleda v delovanje četrte veje oblasti, novinarstva, je glavno vprašanje, ali bo revanša dvajset let pozneje uspela. In komu.

Zraven si mislimo, da bomo, če naša pravičniška preiskovalca preživita, dobili nadaljevanje. Vsaj veliko tako natančnih vpeljav glavnih protagonistov ga po navadi ima.