Jože Rozman: Čar vina

+ + + + +

Naslovnica je zavajajoča: to ni knjiga o skrivnostih osvajanja ali zapeljevanja z vinom.

Pač pa esej vinskega publicista, someljeja, degustatorja, vinogradnika in nekoč primerjalnega književnika. Zato tekst kajpak ne prinaša sprehoda po enciklopediji vin, temveč avtorjeve osebne zgodbe. Najsi bodo srečevanja z legendarnimi slovenskimi vinarji ali obiski pri vinskih zvezdnikih Francije, Italije in Španije, kjer je kulinarični čarovnik Ferran Adrià za štiri buteljke črnega iztržil 52 tisoč dolarjev! A avtor ne piše hvalnic celebritet, sprašuje se, ali je stokrat dražje vino tudi stokrat boljše, in prinese rezultate nepredvidljivega eksperimenta. Pri laikih kakopak, sam postreže tudi z zunajčasovnim doživljajem obiska v vinski kleti carja Nikolaja II. na Krimu, kjer okuša madejro, letnik 1915, za kar porabi nič manj kot 13 metaforičnih period.

Enako pozornost kot superlativom pa Rozman posveti tudi temnim stranem, kot so trtna uš, oidij in peronospora, ki pa jih jemlje s svetopisemsko naklonjenostjo: kvasovke denimo vežejo nase ostanke škropiva, in ker se sesedejo na dno, jih je moč odstraniti, glivici žlahtne gnilobe pa nameni pravo odo. Sam tekst se vseskozi preliva v zgodovino, tako prebiramo, da so rimski vojaki v času med vojnama okoli tabora posadili trto, da so ljubljanski mostiščarji grizljali grozde divje trte, potem pri Valvasorju izbrska, kje vse na Kranjskem so tedaj pridelovali vino, pri vinorejcih iz sredine 19. stoletja najde dolge sezname danes bolj ali manj pozabljenih starih sort, prinese za sociologe in etnologe pomenljive podatke, denimo 40 milijonov litrov vina, ki so ga pridelali na Dolenjskem leta 1870, pa predstavi fenomen vinskih hipijev, Prešernov čas, obdobje Šumija etc.

Dobesedno – avtorsko delo.