Povrnjeni glas

Z velikim zanimanjem letos čakamo na izid številnih romanov izpod tipkovnic domačih avtorjev. Nekatere smo že dočakali (denimo literarni prvenec Mojce Širok Pogodba, novi literarni podvig Jele Krečič Knjiga drugih), drugih še ne (nadaljevanje Golobovega kriminalnega hita Jezero), med vse te težko pričakovane knjige pa nedvomno lahko uvrstimo tudi Mazohistko. Napisala jo je Katja Perat, ki smo jo doslej poznali predvsem kot odlično pesnico. Že po prvi pesniški zbirki Najboljši so padli, ki jo je izdala leta 2011, takrat še študentka filozofije in primerjalne književnosti, so jo razglasili za glas mlade generacije. Danes ima za seboj dve pesniški zbirki in številne ugledne nagrade, soureja literarni portal AirBeletrina, piše za Mladino, zadnji dve leti pa živi v St. Louisu v ameriški zvezni državi Misuri, kjer je doktorska študentka primerjalne književnosti in kreativnega pisanja na Univerzi Washington. Tam je nastal tudi njen romaneskni prvenec.

Vendar pa se zgodba Mazohistke ne dogaja onkraj Atlantika, temveč tu, pri nas, v srednji Evropi, in to na prelomu iz 19. stoletja v 20., torej v času secesije, ko je družbo preteklosti postopoma začela izpodrivati družba sodobnosti in so tudi klasično umetnost začele izpodrivati nove umetniške prakse. A še vedno je bil to čas velike družbene razslojenosti, strogo določenih pravil in spolne neenakosti, v katerem so najkrajšo potegnili delavci, ženske in druge skupine drugorazrednih ljudi.

Zgodbi začnemo slediti nekje proti koncu, ko se sklene glavna junakinja Nadežda Moser, rdečelaska v poznih tridesetih, predstavnica dunajske elite, ki se s to nikdar ni povsem poistovetila, izpovedati gostilničarju v Lembergu, današnjem Lvivu, mestu na zahodu Ukrajine. Tam naj bi se bila rodila in tam naj bi jo bil, zapuščeno dojenčico, našel in v osrčje Avstro-Ogrske odpeljal Leopold von Sacher-Masoch, drugače od Nadežde resnična zgodovinska oseba, po kateri so poimenovali mazohizem, podobno kot so sadizem po markizu de Sadu.

Sacher-Masoch, ki se ima za prijaznejšega človeka, kot v resnici je, jo v romanu posvoji, predstavlja kot svojega »volčjega otroka« in vzgaja v razgledano dekle, ki naj bi postalo »nekaj več«. Pa vendar sama leta kasneje ugotavlja, da ni »nekaj več« – je le hči razvpitega pisatelja in žena bogatega Dunajčana, ki, potem ko zakon ne zapluje v pričakovano smer, postaja vse bolj obupana in osamljena, pa se za to nihče okrog nje ne zmeni. Nikogar namreč nima, ki bi mu zaupala, nikogar, s komer bi se lahko pogovorila o vsem, kar jo bremeni, zato o tem vedno znova premleva le sama pri sebi. A nič se ne spremeni, saj ženske v tistem času niso imele prav veliko možnosti za odločanje. Prav ta občutek, »da ne gospodari z lastno usodo«, kot v spremni besedi zapiše zgodovinarka in urednica AirBeletrine Manca G. Renko, Nadeždo oropa glasu. Tudi dobesedno, saj trpi zaradi začasnih izgub zmožnosti govora.

Vendar nazadnje, po nekaj preobratih, po katerih se znajde še bolj na dnu, Nadeždi ne preostane drugega, kot da se kljub vsemu odloči. Ali bo še naprej vztrajala pri življenju po dvojnih merilih, v katerem je nesrečna in neslišna, a ji prinaša nekaj materialnega udobja, ali pa bo tvegala vse, tudi negotovo finančno prihodnost, in se bo v času, ko se to skorajda ni dogajalo, postavila na svoje noge, najprej kot ženska, kot človek, in nato še kot pisateljica, kot umetnica. Izbere slednje in tako njen glas počasi postaja vse bolj slišen in vse glasnejši.

Katja Perat s tem glasu ni dala le svoji »mazohistki«, dala ga je vsem v zgodovini spregledanim in preslišanim ženskam. Vsem tistim, ki so bile zgolj zaradi spola diskriminirane, nadzorovane, kaznovane, ki so bile deležne očitkov o histeričnosti in prisilnega psihiatričnega zdavljenja le zato, ker so si upale izraziti voljo in čustva. Tudi Nadežda se na neki točki znajde pred zahtevo, da mora – drugače od moških likov s primerljivimi »grehi«, čeprav je njen izvirni greh pravzaprav le to, da ni robot, da čuti – na zdravljenje v psihiatrično ustanovo. A si, ker je pripadnica višjega stanu, izbori »manjše zlo«, seanse pri someščanu Sigmundu Freudu, ki tedaj uvaja nove mehanizme za vpogled v človekov notranji svet s psihoanalizo in čigar delo sama občuduje.

Freud in Sacher-Masoch nista edina zgodovinska lika, ki se pojavita v romanu – na dunajskih zabavah spoznavamo številne njune sodobnike, kot so slikar Gustav Klimt, njegova partnerka, modna oblikovalka Emilie Flöge, portretiranka z ene najbolj znanih Klimtovih slik Adele Bloch-Bauer ... Nadežda na Devinskem gradu sreča tudi priznanega pesnika Rainerja Mario Rilkeja, čigar pisanje pa je ne navduši. Prav razočaranje ob prebiranju njegove literature jo dokončno spodbudi k sklepu, da je prav, da se sliši tudi njen glas.

Gre torej za roman, ki z bogatim, poetičnim jezikom hkrati pretresa dogajanje na osebni in družbeni ravni ter nakaže spremembe, ki so jih Nadežde v naslednjem stoletju izborile sedanjim generacijam žensk. A boj za enakopravnost kljub vsemu še ni končan.

Roman:
Katja Perat: Mazohistka
Založba: Beletrina
Cena: 27 evrov