Plesna terapija

zadržan +

Razredni skok.

Britanska romantična dramedija Plesna terapija, ki bo navdušila bolj fene Eksotičnih hotelov Marigold kot fene mjuziklov Mamma Mia! (feni mjuziklov Odpleši svoje sanje pridejo itak na vrsto šele, ko ostarijo), ima dve veliki sporočili. Prvo gre takole: nižji socialni sloji se imajo bolje kot aristokratske elite. Ko lady Sandra Abbott (Imelda Staunton) na slovesnosti v čast svojega ljubega, dragega, aristokratskega moža v grozi ugotovi, da jo taisti mož že leta vara z njeno najboljšo prijateljico (zakaj pa so najboljše prijateljice, bi lahko retorično dahnili v tem primeru), se iz podeželske palače zateče k svoji nonkonformistični sestri Bif (Celia Imrie), ki je ni videla že desetletja in ki živi v povsem drugačni skupnosti – med malimi, upokojenimi, »eksotičnimi« ljudmi, socialnimi outsiderji, ki uživajo, ki se veselijo, ki živijo na barkah, ki se ne zadržujejo, ki so neposredni, ki se zaljubljajo, ki fukajo, ki so svobodni, ki se vozijo s kolesi in ki se ne kopajo v razrednih privilegijih in etiketah, temveč v Temzi.

Drugo veliko sporočilo pa gre – povsem logično – takole: nikoli ni prepozno za vključitev v ta razred. Ne, nižji upokojenski sloji, ki včasih zavijejo na čaj, včasih v Rim, včasih pa na pogreb, niso brez gravitacije – ljudi vlečejo »dol«, k sebi. Vlogo gravitacije igra Charlie (Timothy Spall), restavrator pohištva, ki živi na rečni barki. Ko v plesni šoli zapleše salso, tvist in disko, izgleda kot zgodovina, ki lady Sandri šepeta: Tu je roža – tu pleši! In seveda: tu je skala – tu skoči! A do tedaj ji je že jasno, da skok v neznano vsaj ne bo skok v praznino.