Prenovljeni Marvin

zadržan

Padec navzgor.

Marvin (Jules Porier) je trinajstletnik iz Vosgesa, francoske vukojebine ob nemški meji. V šoli ga vsi maltretirajo in brutalizirajo – ker ni dovolj »možat«, ga imajo za geja. Včasih ga skoraj posilijo. Kar pa naj vas nikar ne zavede – Marvin je res gej. In ja, življenje v tej zakotni, ruralni, hribovski, narodnjaški, represivni, šovinistični vukojebini je zanj – in njegovo identiteto – res pekel. Prenovljenega Marvina je režirala Anne Fontaine, ki je pred leti posnela Kemično čiščenje, Kako sem ubil očeta, Gemmo Bovery in Nedolžne – težke, mučne, zatežene filme. Kar je seveda signal, da tudi Marvinu življenja ne bo ravno olajšala. Au contraire! Marvin ni le iz vukojebine, temveč tudi iz revne, bedne, proletarske, razsute družine, ki bi jo to, da je gej, tako zgrozilo in šokiralo, kot jo zgrozi in šokira to, da hoče postati igralec.

A po drugi strani: da bi lahko v tem ciničnem, homofobičnem svetu preživel in skril svojo pravo identiteto, mora biti odličen igralec. Ko odraste in se preseli v Pariz (zdaj ga – »prenovljenega« – igra Finnegan Oldfield, fant iz Bonellove Nocturame, če smo že ravno pri transgresijah), to postane tudi uradno – zelo uspešen, slavljen in prestižen igralec. Celo Isabelle Huppert, ki igra samo sebe (noro na house), spozna. Film potem časovno skače nazaj in naprej, od otroškega, revnega Marvina do odraslega, buržoaznega Marvina, od Marvina, ki trpi, ker je gej, do Marvina, ki uspe prav zato, ker je gej, toda bolj, ko se Marvin zrcali v Marvinu in preteklost v sedanjosti, bolj vse skupaj deluje banalno. Vse namreč poteka tako površinsko, brezosebno in »gladko« (in predvidljivo, klišejsko, to je že treba reči), kot da gledamo kako holivudsko zgodbo o uresničevanju ameriškega sna, ki je očitno neuresničljiv in nedosegljiv brez Harveyja Weinsteina (francosko, gledališko verzijo tu igra Charles Berling), in kot da je z Marvinovim uspehom profitiral tudi proletariat. Kdo bolj trpi – Marvin ali proletariat? Film meni, da Marvin. Kruto, umazano, brezizhodno ponižanost proletariata zato vedno znova zasenčijo Marvinove agonije, ki pa so tu bolj estetizirane kot narativizirane. Da nekaj ni v redu, posumite, ko opazite, da niti v najavni niti v odjavni špici ne piše, da je film posnet po Koncu Eddyja Bellegueula (En finir avec Eddy Bellegueule), kultnem avtobiografskem romanu Édouarda Louisa (rojenega Eddy Bellegueule). Celo Eddy postane Marvin, ne ravno Billy Elliot.