Dr. Saša Zagorc, predstojnik ustavne katedre na ljubljanski pravni fakulteti

»Kar je dovoljeno Slovencu, ni nujno, da je dovoljeno tudi beguncu!?«

Kakšna je v resnici slovenska azilna politika, ki velja za do beguncev neprijazno? Kaj se dogaja z azilno politiko v EU, ki si ne želi več sprejemati beguncev? Je težavno sestavljanje vlade dobra ali slaba stvar? Ali politične razmere v Sloveniji kažejo, da bi potrebovali spremembo volilnega sistema, in če da, kakšno? To je le nekaj razlogov za pogovor s Sašo Zagorcem, ki na pravni fakulteti vodi katedro za ustavno pravo, predava volilno, parlamentarno pravo in azilno pravo, do nedavna pa je vodil tudi kliniko »Pravna svetovalnica za begunce in tujce«.

Kakšna je slovenska azilna politika? Je Slovenija glede tega zgledna država, kot trdijo na notranjem ministrstvu, ali sodi med bolj restriktivne evropske države, kot kažejo statistični podatki in trdijo nevladne organizacije?

Tu ni mogoč enoznačen odgovor. Najprej je treba azilno politiko v Sloveniji spraviti v kontekst. Z azilnim pravom in azilnimi postopki smo začeli razmeroma pozno. Slovenija kot samostojna država na začetku ni imela azilnega prava sploh opredeljenega, ampak je recimo položaj, ki je nastal z večjim številom vojnih beguncev iz Bosne, reševala z začasno zaščito. Z rešitvijo torej, ki je »ne tič ne miš« v primerjavi z azilnim in humanitarnim pravom. Šele pristopna pogajanja in vstop v EU so od Slovenije terjali vzpostavitev nekega resnega azilnega sistema, zato s tem še nimamo večdesetletnih izkušenj kot drugi. Slovenija je poleg tega bila, zgodovinsko gledano, predvsem izvoznica beguncev, ne pa tista, ki jih je sprejemala. Dobro bi se bilo bolj zavedati, da smo bili Slovenci zaradi ekonomskih in tudi političnih razlogov begunci.

In se zavedati, da je to dvosmeren proces, da seveda včasih kdo drug v nekem drugem delu sveta potrebuje pomoč in mu je treba pomagati. Tega zavedanja morda ni toliko, kot bi ga pričakovali. V tem delu vidim, ne samo pri nas, pomanjkanje elementarne, globalne solidarnosti.

A tudi po uveljavitvi mednarodnih zavez iz azilnega prava se glede restriktivnega odnosa do beguncev ni dosti spremenilo.

Res je, Slovenija je bila glede azilne politike ves čas restriktivna. Vzroki za to niso vedno nujno zgolj ideološke narave oziroma posledica konservativnosti. Na begunce se je vedno gledalo kot na neko breme, ki se ga je treba čim prej znebiti oziroma vzpostaviti procesne mehanizme, ki to omogočajo, in tudi vzpostaviti sliko o državi, ki je predvsem tranzitna. V azilni zakonodaji smo sprejeli vrsto rešitev, ki upravnim organom omogočajo enostavno rešitev »problema«. Največ azilnih postopkov v Sloveniji se reši z ustavitvijo postopka, ker gredo prosilci za azil naprej v druge države. Gre za t. i. administrative convenience politiko – torej kako se razbremeniti pripada zadev, ki bi jih morali razrešiti. To se deloma vendarle spreminja, vsaj glede priznavanja statusa beguncem. Slovenija je bila, tudi pod pritiskom iz tujine, k temu prisiljena, saj tudi statistični podatki kažejo, da so bili odstotki potrditve begunskega statusa neverjetno nizki in celo za državljane držav, glede katerih je odstotek potrditve begunskega statusa v drugih evropskih državah visok. Vsebinsko je torej Slovenija ponudila in dala zaščito zelo malo ljudem, pa še to pogosto kot subsidiarno zaščito, ki ni trajna. Zadnje čase pa se kaže tudi taktika, da nekaterih oseb sploh ne pripustiš k azilnemu postopku, da torej prosilce že na meji zavrneš. Taki so zdaj indici, za katere trdnih dokazov še ni, je pa to zagotovo sporno z vidika mednarodnih zavez Slovenije v skladu z ženevsko konvencijo.

Ampak tak je trend tudi v drugih državah EU, ki mu Slovenija samo sledi. Sprejemajo se odločitve, da se bo sprejemalo precej manj beguncev ali sploh ne. Zdi se, da se bo v EU azilno pravo povsem razgradilo …

Ženevska konvencija je mednarodni standard in znotraj nje je izjemno pomembno načelo, ki je del mednarodnega pravnega reda, in sicer pravilo o nevračanju, in to pravilo je absolutno. Pomeni, da države ne smejo ravnati tako, da bi bili prosilci za azil izpostavljeni tveganju smrti ali krutega ravnanja. To se lahko zgodi z vračanjem. EU poskuša z okrepitvijo mejnih kontrol in reševanja težav zunaj svojih meja zmanjševati število prosilcev za azil in statistika to tudi potrjuje. V primerjavi z lanskim letom je bilo v prvi polovici leta vloženih v EU kar za šestino manj azilnih prošenj. In te številke so za EU smešno nizke v primerjavi z nekaterimi državami, kot so recimo Kenija, Turčija in Libanon, ki gostijo veliko večje število beguncev iz sosednjih kriznih žarišč. Znano je, da do EU pride zelo malo ljudi, ki so bili prisiljeni tako ali drugače zbežati od doma.

Zadnje čase vidimo nov način obvladovanja števila beguncev – evropsko financiranje afriških držav, da bi njihovi varnostni organi ljudem preprečili beg v Evropo in jih namestili v nekakšne begunske centre na drugi celini.

To, da probleme rešuješ tudi pri izvoru, ni sporno samo po sebi, gre pač za politično odločitev. Kako in kaj se tam rešuje, je pa že drugo vprašanje. Ali gre za to, da poskušaš zgolj preprečiti, da bi begunci, ekonomski migranti oziroma prosilci za azil prišli sem? Ali pa poskušaš tam ustvariti neke ustrezne ekonomske razmere za razvoj, vzpostaviti socialno stabilnost in mir v teh okoljih? Če vse skupaj deluje, je to smiselno. Če pa gre le za to, da se ljudi zadržuje tam in hkrati pušča pri miru sila nevarne in korumpirane združbe, ki temeljijo na popolnoma drugačnih načelih, kot naj bi bil to primer v EU, potem je to skrajno sporno. Finančno podpirati takšno stanje, na primer v Libiji, je z vidika vrednostnega sistema, ki velja v EU, sporno.

Vedno bolj moderno je postalo tudi izbiranje beguncev. Tako so v Slovenijo iz Turčije te dni prispele štiri sirske družine, ki so jih v Turčiji lastnoročno izbrali predstavniki slovenskih upravnih organov.

Tu je treba pogledati širšo sliko. Profesor Chalmers je v svoji knjigi o evropskem pravu posplošeno zapisal, da ločimo štiri tipe migrantov. Prvi so želeni migranti, ki so zakoniti migranti, pod katerimi si predstavljamo nekega super sposobnega indijskega računalničarja, ki bo seveda nemudoma dobrobit za novo okolje. Drugi so sumljivi migranti, ki so prosilci za azil, za katere ne vemo, ali so upravičeni do zaščite. Tretji so ubogi migranti, ki naj bi bili predvsem begunci. In četrti so t. i. nevarni migranti, ki naj bi bili predvsem nezakoniti migranti. Gre za vrednotenje tujcev po njihovi dodani vrednosti, ki jo lahko prispevajo k družbi. Utilizacija razrednega oziroma migracijskega sistema. To se seveda zajeda v vrednostno podstat družbe. Ko začnete razlikovati med posamezniki s takim vrednotenjem, lahko nekatere ljudi pustite v situaciji, kjer bodo prisiljeni še naprej živeti človeka nevredno življenje.

Slovenci so bili nekoč že begunci. In moramo se zavedati, da je to dvosmerni proces, da seveda včasih kdo drug v nekem drugem delu sveta potrebuje pomoč in mu je treba pomagati.

Absolutno se preveč ukvarjamo s samim dostopom do mednarodne zaščite. Migracije ne pomenijo zgolj krize, ampak tudi priložnost. Država naj ne blokira, ampak integrira. Kot družba bi se morali spraševati, ali sprejmemo ljudi, ali smo jih sposobni tudi socialno, jezikovno, ekonomsko in tudi vrednostno integrirati v okolje in si prizadevati za uresničitev teh ciljev. Drži, varnost je pomembna vrednota v družbi in o nekom, ki pride iz tujine, še ne obstaja vedenje, za kakšno osebo gre. Če pa tujcev sploh ne bomo pripuščali, bomo v zelo veliki meri izgubljali potencial, ki ga pomenijo ljudje, ki prihajajo.

Javnost v Sloveniji morda od vseh beguncev najbolje pozna Sirca Ahmada Šamija, ki se je samostojno integriral, a že leta v Sloveniji čaka na milost upravnih in sodnih organov, država pa ga želi deportirati …

Drži. Tudi sam ne razumem, zakaj nekoga, ki bi rad tu ostal in je do tega tudi upravičen in ni nikakor problematičen, kakorkoli pri tem ovirati. V kratkem času in z omejenimi možnostmi, saj se ni mogel niti zaposliti, se mu je s prostovoljnim delom in lastnim angažmajem uspelo vklopiti v slovensko družbo in se naučiti slovenskega jezika do te mere, da lahko sodeluje v komunikaciji. Tudi če ocenimo zgolj ekonomsko, je njegovo bivanje pri nas izjemno majhen strošek – oseba pride z določenimi znanji in lahko nemudoma prispeva k družbi. Precej večji strošek je vzgajati ljudi od malih nog, da lahko potem čez čas za državo postanejo ekonomsko »koristni«. Nisem privrženec zgolj ekonomskega pogleda na migracije, a vseeno si upam trditi, da so ljudje, ki pridejo sem z znanjem in pripravljenostjo delati, zgolj zadetek v polno.

A v delu javnosti, ki se boji tujcev, sta hkrati prisotna dva strahova – strah pred zajedanjem v socialne blagajne in strah pred ekonomskimi migranti, ljudmi, ki bodo kradli naše službe.

To je paradoks t. i. Schrödingerjevega migranta, ko določene ljudi moti, da tujci kradejo delovna mesta, ki bi jih lahko dobili slovenski državljani, in sočasno trdijo, da se zajedajo tudi v socialne blagajne, kar pač ne gre skupaj. Ogromno je nekonsistentnih stališč, ki so povezana predvsem z nabiranjem poceni političnih točk. Hkrati pa gre verjetno tudi za povezavo z nekim prirojenim strahom, večjo konservativnostjo do novosti in drugačnosti. Teh pogledov ne gre vnaprej zavračati kot zavržne, pač pa jih je treba spreminjati skozi dialog in izkustva. A ta dialog mora biti pošten. Vse, kar se je grdega govorilo o Ahmadu Šamiju, je recimo popolnoma deplasirano in nekorektno ter kaže na to, da morata obe strani začeti poslušati druga drugo.

Morda bi bilo treba poudariti, da beseda »migrant« ali »ekonomski migrant« ne bi smela imeti negativnega prizvoka, če pa so bile in so še sanje skorajda vsakega Slovenca, da bi postal prav to – ekonomski migrant.

Lahko bi parafrazirali latinski pravni rek: kar je dovoljeno Slovencu, ni nujno, da je dovoljeno Sircu ali državljanu kake druge države. Slovenija je bila v zgodovini izrazito emigrantska država. Iz Slovenije se je pred približno sto leti izselilo več kot deset odstotkov prebivalstva, ki so odšli v Argentino, ZDA, Nemčijo in drugam. In nič ni narobe, če kdo emigrira. To pomeni, da se kdo v danem trenutku doma ne počuti najbolje, in ne pomeni, da se morda nekoč ne bo vrnil.

Na pravni fakulteti ste tudi vodja klinike »Pravna svetovalnica za begunce in tujce«. Čemu je namenjena?

Kliniko je leta 2000 ustanovila naša nekdanja mlada raziskovalka Urša Prepeluh Magajne, ki je zdaj odvetnica v ZDA. Sam sem to prevzel po naključju. Lahko povem anekdoto, rekla mi je: S tem boš imel zelo malo dela, vse bo večinoma teklo samo od sebe. Izkazalo se je, da to ni bilo tako, a gre za projekt, ki sem ga z veseljem sprejel, in posledično je pravo migracij postalo ena izmed tem, s katerimi se strokovno ukvarjam. Prek tega dela sem prišel v evropske akademske kroge in sodelujem pri ogromno evropskih projektih s tega področja. Pri tej kliniki ne gre za tipično kliniko, kot jo poznamo iz ZDA, kjer fakulteta sama prek svojih študentov zagotavlja pravno pomoč posameznikom. Pri nas je koncept drugačen, izobražujemo študente za pomoč posameznikom v konkretnih azilnih postopkih, nevladne organizacije in sodišča pa omogočijo praktično usposabljanje. Dodana vrednost tega je, da imamo po vseh teh letih veliko zagnanih odvetnikov in svetovalcev za begunce, ki se lahko ustrezno odzovejo in zaščitijo njihove pravice. Zdaj pa sicer kliniko vodi kolega Samo Bardutzky, ki tudi izvaja modul Jean Monnet v okviru predmeta Pravo migracij in azila, za katerega je skrajni čas, da postane stalni predmet na fakulteti.

Nekoliko oteženo sestavljanje vlade nikakor ni nujno slaba stvar. Pomeni namreč pogajanja in iskanje kompromisov. Politiki so prisiljeni v sodelovanje, v čim bolj konsenzualno politiko.

Očitki nasprotnikov priseljevanja med drugim vsebujejo tudi očitek, da izkušnje iz tujine kažejo, da integracija ni bila uspešna, a mi že imamo doma lep primer tega, romsko manjšino …

Šibkost družbe se velikokrat kaže tudi v tem, koga si najde za grešnega kozla za neke težave, katerih vir je praviloma v družbi sami, ne pa v neki manjšini. Seveda je psihološka lastnost, da najprej poskušaš iskati krivdo v nekom drugem, ne pa sam pri sebi. Je pa hkrati povsem iracionalno trditi, da so za probleme v slovenski družbi krivi begunci, prosilci za azil in različne manjšine, recimo LGBT-skupnost. Slovenija je izrazito homogena družba in vse te manjšine so razmeroma majhne in tudi, delno z izjemo Romov, niso getoizirane. Glede slednjih pred evropskim sodiščem za človekove pravice še vedno tečejo postopki zoper Slovenijo zaradi minimalnih standardov človekovega dostojanstva, ki bi jih država morala v okviru pozitivnih obveznosti zagotavljati komurkoli, ne glede na njegov ekonomski in socialni položaj. Gre za pitno vodo in elektriko. Sicer pa drži, integracija ni nujno vselej uspešna, pri čemer bi bilo napak krivdo pripisati zgolj manjšini, ker integracija zahteva prizadevanje vseh vpletenih.

Vedno glasnejše so tudi ideje o izgonu beguncev, ki storijo kaznivo dejanje, čeprav gre za ljudi z izenačenim pravnim položajem z državljani, teh pa ne izženejo, kadar storijo kaj narobe, pač pa jim sodijo in jih kaznujejo v skladu z zakonom.

V tem se kaže dejansko slabši pravni položaj tujca v primerjavi z državljanom. Slednjega ne morete izgnati, saj ga nimate kam. Pogosto zaznam pomanjkanje znanja, razumevanja in empatije glede tega, da močnejši ko ima tujec status, manj oblastniško ga lahko državni aparat obravnava. Begunski status ali pa dovoljenje za stalno prebivanje, poudarek je na besedi stalno, sta zelo močna statusa, ki sta že primerljiva z državljanstvom, in ljudje v teh statusih so dejansko že staroselci, če tako rečemo. Možnosti za odvzem takšnega statusa so izrazito zmanjšane. Takšen status se lahko odvzame le izjemoma, kar bi se lahko kot družba že naučili iz katastrofalne obravnave izbrisanih pred skoraj tremi desetletji. Če se vrnem k odgovoru na vprašanje, zgolj dejstvo, da je kdo storil kaznivo dejanje, četudi zelo zavržno kaznivo dejanje, samo po sebi ni dovolj, da se odvzame status prebivanja. Upravni organ mora izkazati, da so poleg tega še drugi dejavniki, ki navajajo k sklepu, da taka oseba ni vredna, da ostane tukaj, pri čemer pa mora upoštevati družinske, gospodarske in socialne vezi tujca z državo. Drugi pogoj je, da sploh obstaja država, kamor ga lahko vrneš. Pri beguncih je to toliko težje, saj ga ni mogoče vrniti v matično državo, ker je prav zaradi razmer v njej dobil begunski status.

Ideja o izgonu slabih tujcev izhaja iz predpostavke, da so tu zaradi milosti in prepuščeni na milost države oziroma večinskega naroda.

Da, to je ta predpostavka, da smo mi tebi nekaj omogočili kot gospodarji tega okolja in mi bomo diskrecijsko odločali, kaj bomo storili s tabo, če boš kaj storil narobe. Seveda je načeloma država, v pravnem jeziku, suverena pri urejanju vstopa tujcev, njihovega bivanja in zapustitve ozemlja, a jo pri tem omejujejo mednarodne zaveze in človekove pravice. V globalnem kontekstu pa je ta, malce pretirano, oblastniška oholost povezana s t. i. birth-right lottery, predvsem s tem, kje se je kdo rodil in katero državljanstvo je pridobil. Obstaja t. i. H & P – Kochenov indeks, v kateri državi se je najbolje roditi oziroma imeti njeno državljanstvo. In Slovenija je na sedemnajstem mestu (s padajočim trendom) med skoraj 170 rangiranimi državami. Obenem pa v Sloveniji vidimo ogromno kaznivih dejanj, ki so jih storili slovenski državljani in ki imajo izrazito negativne učinke na družbo in na legitimnost sistema, pa imamo mnogo bolj toleranten odnos do tega vprašanja. Veliko nekonsistentnosti je v tem, žal.

Nekonsistentno je tudi čudenje ljudi nad odločitvijo ustavnega sodišča, da zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja ne sme biti retroaktiven, da torej ne sme veljati za čas, preden je bil uveljavljen. Če bi ljudem retroaktivno vzeli pokojnine ali plače, bi bili verjetno proti retroaktivnosti.

V Sloveniji je še vedno tranzicijsko obdobje v smislu dojemanja, kaj sploh je vladavina prava. Kje so meje arbitrarnosti države? Zakaj na eni strani toleriramo arbitrarna ravnanja države, hkrati pa si neizmerno želimo tudi mimo ustavnih standardov kaznovati nekoga tretjega, ki je po večinskem mnenju tajkun ali kriminalec. Zakaj bi torej tolerirali nezakonita ravnanja države v obliki dopuščanja retroaktivnosti? Ne enega ne drugega ne bi smeli tolerirati. Glede omenjene retroaktivnosti je napačno usmerjena puščica zoper ustavno sodišče. To je zakonodajalcu zgolj postavilo ogledalo zapoznelega urejanja pomembnega družbenega vprašanja odvračanja zavržnih ravnanj. Večinsko mnenje ustavnih sodnikov je bilo, da zakon določa pravo in ne nepravo retroaktivnost, ki pomeni, da se za nazaj vpliva na pravice ljudi za dejanja, ki so se že končala. In tu se z večinsko odločitvijo strinjam: gre za dispozitivna dejanja posameznikov – morebiti celo kazniva –, ki so se končala, preden je bil zakon uveljavljen, in tedaj ni veljal noben zakon o odvzemu premoženja. Cena vzdrževanja vladavine prava bo sicer res kakšna oseba, ki bo lahko uživala premoženje, ki si ga je nezakonito pridobila, preden je zakonodajalec ugotovil, da bi to premoženje lahko odvzel. To ni tako visoka cena. Ne moremo si vedno reševati kože z rušenjem sistemskih pravnih mehanizmov, da bi dosegli videz vsebinske pravičnosti. Nasploh imamo v Sloveniji neverjetne težave s procesno pravičnostjo, z zavedanjem pomena pravnih postopkov in procesnih jamstev. Značilen primer so povojni poboji – iskanje neke vsebinske pravičnosti mimo vseh zahtevanih in predpisanih postopkov. Še en tak primer so izbrisani takoj po osamosvojitvi. Niso jim bile dane postopkovne možnosti, ki v neki pravni državi nudijo varstvo posameznikov.

Na zadnjih domačih volitvah stranke, ki so poudarjale domače kulturne značilnosti in pozivale proti beguncem oziroma migrantom, niso dobile večine, čeprav je resda SDS močno zmagala na volitvah.

Raziskave kažejo, da se odnos do tujcev načeloma ne spreminja. Torej nekdo, ki je v osnovi odprt določeni stopnji imigracije, bo tak ostal. Kar se je spremenilo, to pravi recimo profesor Andrew Geddes, je pomembnost teh vprašanj za posameznike. V rangu prioritet, ki jih imajo posamezniki pri ocenjevanju recimo političnih strank, se je vprašanje migracij prestavilo nekoliko višje. Ali bo to v Sloveniji postalo odločujoče vprašanje, pa dvomim. Slovenija je v bistvu navkljub grožnjam o nekakšnih migrantskih žepih izrazito neciljna država. Več težav imamo z migracijami lastnih državljanov, dnevnimi migracijami v tujino in s potencialnim strahom, da bodo nekoč v tujini ostali in se nikoli več vrnili. V ekonomskem smislu, ki se vseskozi poudarja, to pomeni popolno izgubo za družbo. Težava je tudi v tem, da v tujino odhajajo visoko izobraženi mladi, ki v Sloveniji ne vidijo kratkoročne ali srednjeročne perspektive za napredovanje. Pri tem gre tudi za konkurenco med državami glede najperspektivnejših kadrov in na tej točki si kopljemo jamo. V Sloveniji sicer imamo tudi izkušnjo z ekonomskimi imigracijami z območja bivše Jugoslavije. Veliko je ekonomskih migrantov, ki tu živijo že dolgo. Imamo neverjetno veliko število uspešnih zgodb iz druge generacije teh migrantov, predvsem na področju športa, kulture in tudi sicer. Zato po mojem mnenju problematiziranje migracij vsaj za zdaj ne more imeti nekega resnega učinka na izbiro volivcev pri nas.

Znano je, da do EU pride zelo malo ljudi, ki so bili prisiljeni tako ali drugače zbežati od doma.

So pa volitve oziroma izidi spet odprli vprašanje volilnega sistema. Vaš kolega dr. Igor Kaučič je recimo dejal, da bi morali vendarle že uvesti večinski sistem, ki bi volivcem dal precej manj izbire, a omogočil lažje sestavljanje vlade, ki bi bila trdnejša. 

Če je to res dejal, kar dvomim, se glede tega z njim ne strinjam. Obstoječi volilni sistem pa tudi ni v redu, to sem povedal že večkrat. To, da imamo problem z volilnim sistemom, še ne pomeni, da obstaja zgolj ena rešitev – večinski volilni sistem. Najprej moramo prepoznati ključne probleme našega volilnega sistema. Zaradi čistega proporcionalnega sistema je eden izmed problemov gotovo prevelika razpršenost parlamentarnih strank, ki je delno tudi posledica razmeroma nizkega praga za vstop v parlament. Tako lahko v parlament prihajajo tudi skrajne male stranke, ki so lahko tudi toksične, in z njimi potem nihče noče sodelovati pri oblikovanju vlade, kar zmanjša možnosti za oblikovanje vlade …

… a zaradi nizkega volilnega praga ne vidimo ravno dosti skrajnih strank v državnem zboru, najskrajnejša stranka glede družbenih vprašanj je vendarle SDS, ki pa je velika, trenutno največja stranka …

No, saj za neki del volilnega telesa tudi SDS predstavlja toksično stranko. Zaklinjanje velikega števila strank, da z njo ne bodo šle v vlado, že pred volitvami, to potrjuje. Po drugi strani pa je v očeh številnih strank toksična tudi Levica. Tokrat so recimo dobili jasno sporočilo, da nikakor niso bili prva izbira za sprejem v koalicijo. Če imamo težave s proporcionalnim volilnim sistemom, še zdaleč ni rešitev le večinski. Obstaja veliko bolj sorazmernih mehanizmov, ki odpravljajo težave veljavnega sistema. Poleg tega nekoliko oteženo sestavljanje vlade nikakor ni nujno slaba stvar. Pomeni namreč pogajanja in iskanje kompromisov. Dialog med strankami je tako mnogo večji in tudi zavedanje, da v primeru enostranskih ravnanj ene ali več strank neka druga stranka lahko zapusti koalicijo in s tem pade vlada. Politiki so tako ves čas prisiljeni v sodelovanje, v čim bolj konsenzualno politiko, v iskanje rešitev. K slabim stranem veljavnega volilnega sistema lahko prištejemo to, da ne omogoča odgovornosti na individualni ravni pri vsakem poslancu. V državnem zboru običajno sedi tudi veliko število poslancev, tako je tudi tokrat, ki so zadeli na volilni loteriji. Niso prišli noter zato, ker bi kot posamezniki prepričali volivce, pač pa, ker so imeli po nekem spletu naključij višji odstotek glasov v primerjavi s sokandidati v volilni enoti in hkrati tudi iz drugih delov države. Tako imajo male in novonastale parlamentarne stranke eno sila veliko težavo – do zadnjega trenutka ne vedo, kdo bo njihov predstavnik v parlamentu. Seveda je problemov z obstoječim volilnim sistemom še več.

Vi zagovarjate sistem enega prenosljivega glasu, ki ga poznajo recimo na Irskem. Zakaj? In zakaj ga v Sloveniji ne zagovarja nobena stranka?

Da, imamo volilne sisteme, ki so proporcionalni in ohranjajo stabilnost političnega prostora. To so volilni sistemi, kjer ima volivec večji vpliv na to, kdo bo dejansko izvoljen, in tudi ta, ki ga omenjate, je med njimi. Zdaj lahko volivec rangira kandidate zgolj tako, da podeli glas le enemu kandidatu, drugim pa nič. Če bi moral določiti preferenčno listo vseh kandidatov, bi to pomenilo, da bi se moral bolje informirati o vseh in tudi da bi se stranke morale bolj truditi za vse volivce, ne le za svoje najbolj zveste. To pomeni, da bi stranke morale iti v smer medianskega, sredinskega volivca, ki je po mojem mnenju tudi najbolj racionalen volivec v Sloveniji. To bi pomenilo, da stranke ne bi mogle staviti na neko agresivno politiko in zavračanje vseh ostalih. Izkušnje s sistemom enega prenosljivega glasu, ki ga poznata Irska in Malta, kažejo, da poleg večjega vpliva, ki ga daje volivcu, tudi zmanjšuje število političnih strank v parlamentu. Sistem je za slovenske razmere tako idealen, da se mi zdi čudno, da še ni bil uveden.

Kot družba bi se morali spraševati, ali sprejmemo ljudi, ali smo jih sposobni tudi socialno, jezikovno, ekonomsko in tudi vrednostno integrirati v okolje.

In zakaj še ni bil?

Ker imamo v parlamentu neidealne poslance, ki se zavedajo svoje šibkosti in svojih partikularnih interesov nočejo nadomestiti s splošnim. Tipična asimetrija v interesih.

Spremembe volilnega sistema torej pač ne bo?

Obstaja še en način za spremembe, za izboljšanje veljavnega volilnega sistema. In sicer prek ustavnega sodišča. Zadevo je tja napotil državni svet in ustavno sodišče zdaj presoja, ali in kateri vidiki tega sistema morebiti niso v skladu z ustavo, ki določa, da mora imeti volivec vpliv na sestavo državnega zbora, na razdelitev mandatov med posameznike. Ga ima res? No, če ustavno sodišče ne bo tega mnenja, potem bo zakonodajalec prisiljen v spremembe volilnega sistema.

Ampak zagovorniki večinskega sistema trdijo prav to, da se morata v razmerah dveh strank obe približati sredini in postati zmerni, saj le tako lahko zmagata.

Načeloma večinski sistemi res težijo k sredinskemu volivcu, gotovo bolj kot večina proporcionalnih. V tem volilnem sistemu je taktika spet drugačna. Tam poskušajo spreminjati medianskega, sredinskega volivca, da gre malo v eno ali v drugo smer. To se lepo vidi v ZDA, trenutno je medianski volivec nekdo, ki je malce prestrašen zaradi relativnega izgubljanja vloge ZDA v globalnem okviru, izgubljanja delovnih mest v klasičnih tradicionalnih panogah zaradi cenejše delovne sile zunaj … Mislim, da je Donald Trump zelo dobro zadel prav to, znal je nagovoriti tega volivca.