Misija: Nemogoče – Izpad

zelo za

Ceste besa.

Misija: Nemogoče – Izpad je šesti del franšize, ki je štartala leta 1996, a ne kaže let (kot jih ni kazala Millerjeva Cesta besa, četrti del Pobesnelega Maxa), obenem pa jih v nekem sublimnem smislu tudi ne skriva, saj ne le da liki, ki jih gledamo, niso brez preteklosti, ampak so antigravitacijski akcijski prizori, kaskade, napetost, ritem, pregoni z avti, motorji in helikopterji, pretepi, dvojne in trojne igre, iluzionizmi, reševanje sveta, bogastvo žanra in uglašenost tehničnih elementov produkt zgodovine, dolge filmske zgodovine, tega, kar je v njej najboljše. Film traja dve uri in pol, a niti za trenutek ne zavlačuje – nobenih »zadnjih besed« ali pa slavnostnih govorov. Le gibanje – vrtoglavo, vihravo, vratolomno, fluidno, permanentno.

Od trenutka, ko skalpelskega Ethana Hunta (Tom Cruise), originalnega Baby Driverja, katapultirajo na »nemogočo« odisejado, na kateri mora v trikotniku London/Pariz/Kašmir najti tri plutonijeve krogle, razkrinkati »Johna Larka«, zlomiti karizmatičnega diabolika, zlojzati globalno pajkovko, uničiti »Apostole«, preprečiti jedrsko apokalipso in rešiti svet. »Apostoli«, teroristi, ki hočejo razstreliti svet, verjamejo, da lahko svet k miru pripeljeta le »katarzična« huda bolečina in strašno trpljenje (»Večje ko je trpljenje, čvrstejši je mir«), toda Ethan Hunt vse bolečine in vse trpljenje tega sveta mesijansko in že kar mučeniško vzame nase, kot da bi skušal namigniti, da je bil prvi akcijski junak Jezus Kristus (zakaj bi trpeli vsi, če pa lahko trpi le on?). Hunt skače, pada, strmoglavlja, teče, drvi, leti, tolče, brca, visi s helikopterja in pečin, in to nonstop, brez predaha dela in gara, ali bolje rečeno – Tom Cruise, ki celo težaške, nevarne, ekstremne kaskade opravlja sam, res dela za nas. Stahanovsko! In ja: res trpi za nas. Žrtvuje se za nas. Pada – in ponovno vstaja. Film je gibanje in delo, a tudi čudež, filmski čudež, čudeža pa, kot kaže Cruise, ni brez trpljenja.