Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč

zadržan

Teorija vsega.

Film Ne skrbi, peš ne bo prišel daleč je pretenciozen, da ne rečem prevzeten: 44-letni Joaquin Phoenix namreč igra 21-letnega portlandskega striparja Johna Callahana. Ne kakopak ves čas, toda ravno dovolj časa, da si rečete – a je to res nujno za zgodbo? In če je že ravno nujno, zakaj ga pri enaindvajsetih ni igral raje kak mlajši igralec? Tu je problem: Phoenix igra človeka, ki je pri enaindvajsetih doživel tako hudo prometno nesrečo, da je ostal tetraplegik. In ne le tetraplegik, temveč totalno zapiti tetraplegik, tetraplegični pijanec. Film, potem popisuje njegovo dolgo treznenje, njegovo dolgo, po malem groteskno, po malem patetično prihajanje k sebi, z Anonimnimi alkoholiki in »12 koraki« vred. In zdaj pomislite: bi Phoenix pustil, da bi usodne, prestižne, transformativne trenutke v življenju lika, ki ga igra, odigral nekdo drug? Nehajte – Phoenix se jemlje tako smrtno resno, da bi se igral tudi pri petnajstih ali pri desetih. Vraga, sebe in lik, ki ga igra, jemlje tako smrtno resno, da celo »komični« trenutki – recimo pijanski padec z invalidskega vozička ali pa fantaziranje o medicinski sestri, ki bi mu sedla na obraz (Jack Black, njegov najboljši prijatelj, ki je zakrivil nesrečo in ki mu je – ojej! – ime Dexter, se ima za »kralja kunilingusa okrožja Orange«, če smo že ravno pri tem) – izgledajo kot »To be or not to be«. Še huje: Phoenix se jemlje tako resno, da misli, da ta film govori o njem.

V nekem smislu je še huje: Phoenix igra Ameriko. Naj vam pojasnim. Film, ki sicer časovno skače naprej in nazaj, se dogaja pretežno v sedemdesetih letih (Callahan se ponesreči leta 1972), kar pomeni, da boemski, hedonistični, tequilski Callahan, po malem Drugstore Cowboy, po malem dobri Will Hunting, po malem Forrester in po malem Gerry, sepijasta sedemdeseta – zlata leta boemstva in hedonizma in tequile – preživi paraliziran, na invalidskem vozičku. Za kazen, domnevam. A ne pozabite, da je tudi Ameriko v sedemdesetih nekaj hudo paraliziralo – poraz v Vietnamu, afera Watergate, odstop predsednika Nixona. Šestdesetih je bilo konec. Čas je bil, da se Amerika strezni – ja, da se strezni od divjih, mesijanskih, kontrakulturnih, revolucionarnih šestdesetih. In kaj počne Callahan? Točno – trezni se od šestdesetih. In Phoenix Ameriko igra, kot da je njen predsednik – motivacijski, »inspirativni« govor, neke vrste State of the Union, je zato neizbežen. V filmih o paraplegikih – spomnite se le Teorije vsega, Mojega levega stopala, Skafandra in metulja ali Prijateljev – so klišeji tako neizbežni, kot je v tem filmu neizbežno, da bo Jonah Hill – bogataški sponzor Callahanovega zdravljenja – izgledal kot ležerna kombinacija geja in Jezusa Kristusa. Gus Van Sant dela vse, da ne bi ustvarjal klišejskega vtisa. A zakaj potem sploh snema filme, od kakršnih gledalci dobesedno terjajo klišeje? Tudi tegale: Callahan ni le alkoholik in tetraplegik in mizantrop in perverzni, kontroverzni, politično nekorektni stripar, ampak ga je mama dala še v posvojitev! Pa kaj še? To, da je zapit in invaliden in stripar in mizantrop, očitno ni dovolj. Bolje je, da travmira še zaradi svoje nezakonske matere. V resnici bi bilo bolje, če bi Van Sant kako reč diskretno zamolčal. Kdo pa pravi, da mora film »vse« povedati. Mar ni briljanca filmov v tem, kako čudovito in nevsiljivo znajo nekatere reči zamolčati?