Patrick Modiano: Pasja pomlad

+ + + +

Na sledi pozabljenim fotografijam

Pasja pomlad je tipičen modianovski roman, slog prepoznamo že po prvih stavkih in temi: pripovedovalec poskuša ugotoviti, kaj se je zgodilo po tistem, ko sta se spoznala s fotografom Jansenom in mu je ponudil, da mu uredi arhiv fotografij. Jansen je bil prijatelj slovitega fotografa Roberta Cape in je delal za priznano agencijo Magnum, pred tem je bil v taborišču zaradi judovskega rodu in v času, ko se je z njim družil pripovedovalec, morda tudi zato precej odljuden in molčeče skrivnosten.

Mladenič poleg tega, da ureja arhiv fotografij, pravzaprav večino časa v ateljeju prebije z odganjanjem gostov, tudi neke Colette z ljubosumnim možem, ki se poskuša na vsak način sestati s fotografom. Ta si izmisli celo posebno kodirano telefonsko zvonjenje, da potem poznavalcem gesla dviguje, drugim pa ne. In veliko pije, potem pa skrivnostno izgine v Ameriko, brez slovesa, brez nadaljevanja stikov.

Seveda prepoznamo obsedenost francoskega nobelovca Patricka Modiana (letnik 1945) z izbrisom, ki jo je najpretresljiveje spisal z romanom o Dori Bruder, mladem dekletu, ki s starši pribeži iz Avstrije v času priključitve rajhu in potem izgine v enem zbirnih lokalnih taborišč za Jude, verjetno odpeljano v katerega od uničevalnih kacetov. Tokrat se ga loti ne samo skozi usodo človeka, ki postopno trga družbene vezi in opušča celo družabljenje, temveč prav tako skozi njegovo početje, fotografski medij.

Jansen, to mu pokaže starejši fotografski mojster, se ukvarja tudi z nekakšnimi selfiji, fotka lastne čevlje in noge, sicer pa je zanj fotografija čim bolj neopazno in nevpleteno zapisovanje, pri katerem mora biti ustvarjalec čim bolj v ozadju, še škljocanje fotoaparata naj bi bilo čim neslišnejše. Podobno se pripovedovalec umika iz lastne zgodbe, na delu je svojevrsten minimalizem, tudi ko se pri iskanju sledov za Jansenom in ugibanju o njegovi usodi srečuje z njegovimi nekdanjimi prijatelji, ga je v pripovedi zelo malo, čim manj.

Pasja pomlad je romanček o srečevanju dveh ljudi, ki si nista prišla prav blizu, čeprav je mlajši morda to poskušal, zdaj, po dolgoletni odsotnosti, pa je pravzaprav na poti podobnega izbrisa. Črne luknje, v katere vleče oba, pa njuna zadržanost in brezstrastnost so seveda prepoznavne odlike te pisave, ki je spet na sledi zgodbam, ki so se spisale in križale v velemestni anonimnosti. Modiano pa je na sledi Parizu, ki ga ni več, in poskuša izpod plasti sedanjosti izkopati preteklost, ki je ni več, in lahko celo dvomimo, da je kdaj bila: če bi bila na način, kot se je spominjajo njegovi protagonisti, bi jim dalo to trdno identiteto, tako pa so izgubljeni, dezorientirani, obsojeni na negotovost in tesnobo, vendar ne brez jezikovne in nasploh estetske občutljivosti.