Janez Suhadolc: Izdaja je naše zveličanje

+ + + + +

Avtor potepuških potopisov, profesor, arhitekt in stolar izdaja tokrat zbirko dram, točneje dramoletov.

Štirih na temo Črtomirja in Valjhuna, Lepe Vide, Enega dne v življenju arhitekta in konca druge svetovne vojne v režiji Heisenbergovega načela nedoločenosti.

Knjižni izid ni prvenec, zakaj dramoleti so bili že večkrat igrani v okviru »Dramskega krožka 8. februar«, ki spada v posebno vrsto teatra. Je edina oblika gledališča, ki biva brez subvencij, torej mimo državnih jasli. Rekli bi mu lahko teater per se, ki se ne oglašuje po medijih, še več – vstopnic zanj ni mogoče kupiti. Kot tak je hibrid frivolnosti odra, ki ga predstavlja Marcel Carné v Otrocih galerije, in mizanscene, s katero je šokiral Ivan Mrak, ko je leta 1979 v Viteški dvorani Križank svojo dramo Chryssipos uprizoril publiki tako, da jo je preprosto prebral.

Suhadolčevih dramoletov navzlic naboju ironije ni enačiti z burkami ali stand-up komedijami. Njihova ost namreč ni zabava, temveč prefinjeni absurd, ki pa je bolj realističen od realnosti. Najsi bo v podobi arhitekta, ki v Ljubljani zasnuje nov trgovski center v strogem središču tako, da zanj poprej do tal podrejo Plečnikovo palačo Narodne in univerzitetne knjižnice. Še bolj skozi skrivni dogovor med Žukovom, Montgomeryjem in Eisenhoverjem s Hitlerjem, po katerem predčasno končajo morijo velike vojne tako, da führer podpiše vdajo v zameno za kanclersko mesto v povojni demokratični Nemčiji. Nemogoče! Seveda, toda natanko isto je brez osuplosti javnosti uspelo zadnjemu šefu slovenske partije leta 1990.

Torej politični dramoleti, ki nacionalne mite prikazujejo kot izdaje, tudi v primerih paktov Črtomir-Valjhun, Lepa Vida-zamorec.

Minimalistični teater, ki je s svojo publiko peklensko živ, je obenem oblika formiranja civilne družbe v dejavni realizaciji zunajinstitucionalnega gledališča.