Ramin Shadani, begunec

»Znanje jezika dobesedno pomeni razliko med življenjem v raju ali peklu«

Ramin Shadani je v Slovenijo pribežal iz Irana z devetnajstimi leti. Danes, slabih deset let kasneje, je uspešno končal magistrski študij na strojni fakulteti, ima stabilno službo ter celo svoje podjetje. Pred dnevi je na povabilo evropske komisije bruseljski javnosti predstavil ovire in priložnosti, s katerimi se srečujejo begunci pri vstopu na trg dela v novih domovinah. Prepričan je, da imajo vsi begunci v Sloveniji možnost pridobiti izobrazbo in delo, a se morajo zavestno odločiti za to težko pot, ki zahteva veliko truda, energije, vztrajnosti … In potrpljenja. Zgolj na status begunca, v njegovem primeru politični azil, je Shadani čakal kar dve leti.

Skoraj tri leta je minilo, odkar ste prvič pojasnili svojo zgodbo za Mladino. Kaj se je odtlej spremenilo v vašem življenju? 

V tem času sem prenehal delati kot prevajalec za ministrstvo za notranje zadeve in Slovensko filantropijo. Začel pa sem delati na področju svoje izobrazbe, opravljam delo strojnega inženirja v podjetju Kolektor Etra. Odprl sem tudi svoje podjetje, ki se ukvarja predvsem z izmenjavo študentov med Iranom in Slovenijo, saj zaradi sankcij vpis na študij v tujini za iranske študente ni nekaj preprostega. Potrebujejo posrednika in mi jim pri tem pomagamo. Pred kratkim sem tudi zaključil magistrski študij na ljubljanski fakulteti za strojništvo.

Ozriva se najprej spet v preteklost. Zakaj ste zapustili Iran?

Leta 2009 so bile v Iranu volitve. Ob prvi obletnici teh volitev, leto za tem, je veliko ljudi protestiralo zaradi številnih nepravilnosti, goljufij na tistih volitvah. Številne protestnike, veliko študentov, profesorjev, režiserjev, igralcev in drugih, ki so tedaj izrazili svoje mnenje proti oblasti, je potem prijela policija in mnogi od njih so še danes v zaporu. Glede tega se v zadnjih treh letih, ko sva se nazadnje pogovarjala, ni veliko spremenilo. Kot tudi nekateri drugi sem se tudi sam odločil, da poskusim pobegniti.

Preden vas bi prijela policija? 

Ne, saj policija me je prijela in zaslišala, iskali so namreč študente in druge posameznike, pripadnike drugih družbenih skupin, da bi jih kaznovali in postavili za zgled, za svarilo drugim, kaj se jim bo zgodilo, če bodo še naprej protestirali.

Kakšna je bila v vašem primeru begunska pot in kako to, da ste pristali v Sloveniji, ki verjetno ni bila vaša ciljna država?

S pomočjo tihotapcev sem šel iz Irana v Turčijo skozi gozdnato obmejno območje, ta del poti je trajal štiri dni. V Turčiji smo od tihotapcev prejeli ponarejene potne liste in vizume za vstop v Belgijo ter letalsko vozovnico do Bruslja. Letalo se je potem ustavilo v Ljubljani, kjer naj bi zgolj pobrali še nekaj potnikov in ponovno vzleteli. A tedaj so nas prosili, da zapustimo letalo, in policija je ugotovila, da imam ponarejene dokumente. Povedali so mi, da je Slovenija varna država, ki je vključena v EU in schengensko območje in da tu lahko zaprosim za azil. To sem tudi storil, potem pa sem kar dve leti živel v azilnem domu, tako dolgo sem namreč čakal na odločitev o svoji azilni prošnji.

Ste tedaj sploh imeli izbiro? Kaj bi se zgodilo, če ne bi zaprosili za azil?

Mislim, da ni bilo nobene izbire, če ne bi zaprosil, bi me zaprli v center za tujce v Postojni.

Dve leti čakanja na odločitev o prošnji za azil je dolgo časa, človeku se v tem času lahko zmeša, lahko gre naprej, marsikaj se lahko zgodi …

Po zakonu naj bi v postopku prošnje za azil država izdala pozitivno ali negativno odločitev v roku pol leta, pri meni je trajalo dve leti. Zame je bila najtežja stvar v azilnem domu življenje s številnimi zelo različnimi ljudmi iz zelo različnih okolij in kultur. Večina ljudi v azilnem domu res obupa in odide naprej v kako drugo evropsko državo. V nekaterih državah je namreč bivanje v začasnih namestitvah, med tem ko poteka azilni postopek, res boljše. A treba se je zavedati posledic svojega ravnanja. V času, ko sem živel v azilnem domu, so ga mnogi zapustili in odšli drugam, veliko pa jih je prišlo nazaj, saj so bili zaradi prstnih odtisov vrnjeni v Slovenijo. V tujini so dobivali negativne odločbe v azilnem postopku, ker so zapustili varno državo, v kateri so prvič zaprosili za azil. Po mojem mnenju je za begunce zelo pomembno, da pridobijo status begunca. Morda res traja dolgo časa in v tem času živiš v razmerah, ki niso v redu, kjer hrana ni dobra in nimaš nobenega denarja ali možnosti, da bi karkoli pametnega počel, a tvoj cilj mora ves čas ostati isti – dobiti status begunca. Lahko sicer greš naprej, v Nemčijo, na Švedsko ali kam drugam, kjer je za čas trajanja azilnega postopka za prosilce precej bolje poskrbljeno, a v čem je smisel tega, če se azilni postopek potem konča z negativno odločitvijo in si deportiran nazaj v Slovenijo?

V novem okolju morajo begunci spoštovati veljavni sistem. To morajo razumeti, morda se to ne zdi vedno lepo in pošteno, a je, kakor je. Ne moreš plavati proti toku.

Ko sva nazadnje govorila, ste se še trudili v Slovenijo pripeljati družino, mamo in očeta. Vam je uspelo?

Je, a tudi to nikakor ni šlo lahko. Vložili smo prošnjo za združitev družine, ki pa je bila zavrnjena, saj Slovenija nikakor ni naklonjena združevanju družin. A potem so z ministrstva za notranje zadeve dokumentacijo iz tega postopka poslali kar na naslov mojih staršev v Iranu. In to kljub temu, da sem jim večkrat pojasnil, da vse komunikacije z družino v Iranu nadzoruje policija. Iz teh dokumentov je bilo seveda vidno, da sem v Sloveniji zaprosil za azil, in tudi razlogi, zakaj sem to storil. Ni treba biti posebej pameten, da veš, da so se potem začele še večje težave za moje starše, zasliševali so jih, jih nadzirali … Na koncu pa nam je vendarle uspelo, Slovenija je odobrila begunski status tudi očetu in mami, ki sta imela zaradi ravnanja slovenskih upravnih organov v domovini še večje težave.

V Iranu pa imate verjetno še vedno prijatelje in sorodnike …

Da, v Iranu je še moj brat z družino. Je pa, odkar so Iran zapustili še moji starši, bolj ali manj pod nadzorom policije.

Pogosto pomislite na Iran? Razmišljate o vrnitvi, če bi se razmere v Iranu v prihodnosti spremenile?

Seveda, gre za mojo državo in bi se rad nekoč vrnil. A ko sem prišel v Slovenijo, sem bil star 19 let in z leti sem spoznal, kako deluje izobraževalni sistem ter vsi drugi sistemi in podsistemi v družbi in državi. Če bi se zdaj vrnil, bi se znašel v povsem novem svetu, kjer vsi ti sistemi delujejo nekoliko ali povsem drugače, ne glede na to, da gre za mojo domovino. Mislim, da tudi, če bo prišel dan, ko bi se lahko brez strahu vrnil, bi šel tja na obisk, ne bi pa tam tudi ostal. Slovenijo čutim kot svoj drugi dom.

Vaše prvo delo v Sloveniji je bilo prevajanje na meji in v azilnih postopkih. Tedaj ste dejali, da bi država glede prosilcev za azil morala najprej poskrbeti za spoznavanje jezika in kulture, potem za obleko in hrano ...

Tako mislim še vedno. In hkrati še vedno verjamem, da prihodnost oziroma usoda beguncev ni v njihovih rokah ali v rokah odločevalcev na strani države, pač pa v rokah prevajalca v konkretnem azilnem postopku. Prevajalec lahko usodno vpliva na življenje prosilca že z napačnim ali pravim prevodom ene same besede. Kakovost prevajalcev v teh postopkih v Sloveniji pa je zelo nizka. Lahko vam povem, da v azilnem domu dela prevajalec za farsi, ki pozna kakih deset besed v tem jeziku. In tam dela kot uradni prevajalec. Velikokrat sem spraševal, zakaj je tam zaposlen kot prevajalec, če pa njegovo znanje očitno ni ustrezno, in odgovorili so mi, da so drugi, ustreznejši prevajalci, ki imajo celo ustrezen certifikat za prevajanje, predragi. Za ministrstvo za notranje zadeve kakovost prevodov ni pomembna, stroški za prevajalca pač. Količina ima prednost pred kakovostjo. Pa bi bilo tako lahko, pogodbo bi pač podpisali z nekom, ki je opravil izpit in dejansko obvlada prevajanje iz farsija. To bi lahko storili, a očitno je, da tega ne želijo. In še nekaj vam lahko povem. Na svoje oči sem videl veleposlanika neke države, ki je prišel v azilni dom prevajat, česar še danes ne morem razumeti. Še pred tremi leti je bil recimo uradni prevajalec pri azilnih postopkih tudi prevajalec iranskega veleposlaništva …

To se res zdi zelo sporno, kot nepoštena praksa v azilnih postopkih …

Da, prevajalci v teh postopkih bi morali izpolnjevati neke mednarodne norme. Recimo to, da niso v stiku ali kakorkoli povezani z oblastmi v državi izvora. In da ne smejo naprej posredovati informacij, ki so jih slišali med konkretnim postopkom. Povejte mi, kako je to izvedljivo, če je prevajalec tesno povezan z veleposlaništvom države izvora. To je res neverjetno. In ne gre za to, da v azilnem domu ne vedo za te povezave, vse to dobro vedo, mnogi govorijo o tem, a pristojnim je za to očitno vseeno. Obstajajo tudi prevajalci, ki v enem ali drugem jeziku ne znajo niti pisati, in potem pošiljajo dokumente iz azilnih postopkov svojim prijateljem v državi izvora, da jih zanje prevedejo. To se dogaja tudi z uradnimi dokumenti, sodnimi odločbami in tako naprej. Zato bi morali imeti izpite za prevajalce, preden jih zaposlijo. Da bi se vedelo, da res znajo govoriti in pisati v jezikih, ki jih prevajajo. Tudi ko sem podpisal pogodbo z njimi, tega ni nihče preverjal. In dlje ko sem prevajal, bolj sem bil prepričan, da nimam dovolj znanja, da bi bil prevajalec v tako usodnih postopkih, kot je azilni. Čutil sem, da če bom s tem nadaljeval, bom neposredno vplival na življenja prosilcev. Tudi zato sem s tem delom prenehal.

Kako so državni organi vedeli, da poznate jezike dovolj, da ste lahko prevajalec, ko so z vami podpisali pogodbo?

Vedeli so, da sem iz Irana, da govorim angleško in da imam določeno stopnjo izobrazbe. A izobrazba še ne pomeni, da si tudi dober prevajalec. Daleč od tega, področja izobrazbe so povsem različna.

Pred dnevi ste nagovorili širšo evropsko javnost na Evropskem migracijskem forumu v Bruslju, ki ga organizira evropska komisija. Kako je prišlo do tega?

Prek mednarodne organizacije za migracije so preverili moj življenjepis in mojo zgodbo, odkar živim v Sloveniji, in me povabili, da spregovorim o svoji izkušnji glede vstopa beguncev na trg dela v Evropski uniji. Povedal sem jim, da mora biti prvi korak učenje jezika. Če se namreč begunci naučijo jezika, v katerem lahko komunicirajo v novi državi, potem po mojem mnenju ne potrebujejo veliko drugega, vse ostalo si lahko priskrbijo sami – spoznajo slovensko kulturo, kako deluje izobraževalni sistem in vsi drugi sistemi, najdejo si prijatelje, prek njih bodo našli delo in vse ostalo in življenje se bo začelo na novo. Če pa ne bodo znali jezika, jim tudi več tisoč evrov v rokah ne bo dosti pomagalo. Znanje jezika lahko dobesedno pomeni razliko med življenjem v raju ali peklu. Taka je vsaj moja izkušnja.

Kaj ste še želeli sporočiti ljudem, ki odločajo o številu sprejetih beguncev in načinih za njihovo integracijo v novo okolje?

Govoril sem z dveh vidikov. Z vidika begunca in vidika delavca. Z vidika delavca je tako, da podjetja gotovo nerada vlagajo energijo in upe v prosilce za azil, saj ne vedo, ali bo kdo dobil status begunca ali ne. Za delodajalce torej ni nobenega jamstva, kaj se bo zgodilo z delavcem. Ta problem bi morali rešiti in prosilci za azil bi morali imeti celoten azilni postopek, do dokončne odločitve, dovoljenje za delo. Tako bi vsi vedeli, pri čem so, prosilci za azil pa bi tudi v tem času lahko delali in nekaj zaslužili, nekaj prispevali v družbo … Z vidika begunca pa sem izpostavil, da je zelo pomembno, da se begunci izobražujejo in za to tudi pridobijo dokazila o opravljenem šolanju, tečajih, znanju jezika, certifikate, priporočila in podobno. Ko se namreč prijaviš na razpis za službo, se prijaviš pisno, z življenjepisom in dokazili o izobrazbi in usposobljenosti, in to vse lahko prispeva k uspehu na razpisu, osebni intervju je namreč možnost šele v nadaljevanju postopka.

Kako ste začeli delati v Kolektorju, na področju vaše izobrazbe, v strojništvu …

Tedaj sem delal še za Slovensko filantropijo kot prevajalec v azilnem domu. Nekega dne sem govoril z nekom, mislim, da je bil eden izmed vodilnih v azilnem domu, in naneslo je, da sem mu povedal, da študiram na strojni fakulteti. Vprašal me je, zakaj potem delam kot prevajalec. In sem mu povedal, da zato, ker na področju svoje izobrazbe nisem našel službe. Dejal je, da ve za neko podjetje, ki deluje na tem področju, in naj mu pošljem svoj življenjepis, ki jim ga bo posredoval, in bomo videli, kaj se bo zgodilo. To sem storil in potem sem šel nekajkrat tja na razgovor in na koncu so me vzeli v službo. Tu moram poudariti, da je bilo plačilo, ki so ga ponujali na Kolektorju, nižje, kot sem ga prejemal za prevajanje. Kljub temu da so mi vnaprej povedali, da bo moje plačilo nižje, sem se odločil, da grem tja v službo. Če sem želel napredovati na področju svoje izobrazbe, sem vedel, da potrebujem tudi praktične izkušnje z delom na tem področju. Zdaj v tem podjetju delam že dve leti in imam izkušnje, ki bi mi gotovo pomagale, če bi se odločil iskati novo službo.

Nisem več privrženec revolucije kot nekoč. Če bi v Iranu do nje prišlo, bi se vmešal zahodni svet in nastale bi enake razmere kot v Siriji in Iraku. Šlo bi le še za boj za nafto in nič drugega.

Kakšna je narava zaposlitve, ste zaposleni za določen, nedoločen čas?

Najprej sem imel dvakrat pogodbo za šest mesecev in eno za eno leto, konec prihodnjega meseca pa me bodo zaposlili za nedoločen čas. Sodelujem pri oblikovanju načrtov za izdelavo transformatorjev.

Ste zadovoljni s službo?

Zelo. Ljudje, s katerimi delam, so zelo profesionalni in prijazni. Njihovo mnenje o beguncih je smiselno in razumejo, za kaj gre, zato je zame toliko lažje hoditi v službo. Kadarkoli kaj potrebujem, mi pri tem pomagajo.

Imate torej srečo, da delate v vključujočem okolju, ki sprejema drugačnost v obliki begunstva. Ni povsod tako.

Pri nas je, res so zelo prijazni in v pomoč. Moj šef mi je tudi večkrat dejal, naj se obrnem nanj, če bi kdaj potreboval pomoč in bi mislil, da mi lahko pomaga. V Sloveniji sem že devet let in res nimam slabih izkušenj z ljudmi. Že sedem let živim pri najemodajalcih, o katerih lahko rečem le, da so med najprijaznejšimi ljudmi, ki sem jih kadarkoli srečal v življenju. Stanovanje sem s pomočjo Slovenske filantropije najel, ko sem dobil begunski status in sem se moral izseliti iz azilnega doma. In tam živim še danes.

Lahko bi torej rekli, da mora imeti begunec v novem okolju močno voljo začeti znova in tudi nekaj sreče in pomoči?

Res je. Temu lahko rečete sreča ali srečno naključje. A gre za srečo, ki sem si jo tudi sam izboril. Z učenjem jezika sem recimo sploh dobil možnost, da sem se pogovarjal s človekom, ki mi je omenil Kolektor. Tako se mi je ponudila priložnost, ki pa sem jo potem tudi pograbil. Pa tudi če ne bi študiral strojništva, bi me tedaj lahko kdorkoli vprašal, kako se izobražujem, in bi mu odgovoril, da se ne, da delam zgolj kot prevajalec, in to bi bilo to. Ko pa sem mu povedal, da študiram strojništvo, je pomislil, da bi lahko morda v nekem podjetju, ki ga pozna, dobil službo. Gre za priložnosti, ki sem jih tudi sam pomagal ustvariti. Ne verjamem pa, da bi lahko bil v položaju, v katerem sem zdaj, če mi na moji poti ne bi pomagalo moje dekle. Ves čas mi stoji ob strani in res bi se ji rad zahvalil za vse, kar je naredila zame in mojo družino.

Nameravate nadaljevati študij, vpisati doktorat?

Da. A to bo moralo še malo počakati. Brez slovenskega državljanstva je ta del študija plačljiv, na strojni fakulteti stane okoli 16 tisoč evrov. Če imaš državljanstvo in ti uspe dobiti štipendijo, pa to lahko opraviš tudi brezplačno oziroma s precej nižjimi stroški. Za državljanstvo sem s popolno dokumentacijo zaprosil 15. novembra lani, a devet mesecev kasneje še vedno čakam na odločitev upravnih organov. Morda so si rekli, če si dve leti čakal na status begunca, boš pa še dve leti na državljanstvo. Mislim, da ni nekih zakonskih rokov, v okviru katerih bi morali odločiti o moji vlogi za državljanstvo.

Ste bili v tem času kaj v stiku z upravnimi organi?

Zelo pogosto drezam v njih. In vedno odgovorijo, da moram še malo počakati. Očitno so iz azilnega postopka spoznali, da sem sposoben precejšnjega potrpljenja, in se jim ne mudi.

Ko sva pred leti govorila, ste dejali, da ne čutite protibegunskega vzdušja. Se je to odtlej kaj spremenilo?

Mislim, da se je javno mnenje res nekoliko spremenilo. Na primer, od slovenskih prijateljev slišim pomisleke, ki jih prej niso imeli. Če so bili prej povsem odprti do sprejemanja beguncev, zdaj ni več povsem tako. In po mojem ne gre za to, da bi bila to krivda beguncev ali večinskega prebivalstva. Mislim, da gre za proces, skozi katerega gredo vse države, ki imajo vedno več stika z begunci, ne glede na to, ali gre za tranzitne ali ciljne države. Gre za mešanico vsega. Zdaj ljudje na begunce gledajo nekoliko drugače, nekako takole: če se v svoji državi niso počutili dobro in so odšli v Evropo, zakaj potem želijo spreminjati našo državo po vzorih iz svoje, če pa se tam niso počutili dobro? Nekako te pomisleke lahko razumemo. Mislim, da bi begunci, ki prihajajo v Evropo, morali v novih državah pridobiti znanje o jeziku in kulturi in bi lahko bolje razumeli, kako delujeta sistem in družba v novi državi. In da morajo, če bodo živeli v novem okolju, spoštovati veljavni sistem. To morajo razumeti, morda se to ne zdi vedno lepo in pošteno, a je, kakor je. Ne moreš plavati proti toku.

Že devet mesecev čakam, da odločijo o moji vlogi za državljanstvo. Očitno so iz azilnega postopka spoznali, da sem sposoben precejšnjega potrpljenja, in se jim ne mudi.

Evropejci, tudi Slovenci, včasih gledajo na begunce kot na zajedavce socialne države, včasih pa kot na kradljivce služb, ki pripadajo državljanom. Za vas lahko velja le slednje. Ste bili kdaj deležni takega očitka? 

V nekem smislu da, v drugem pa tudi ne. Recimo, če bi se podjetje, v katerem sem zaposlen, odločilo za kak projekt na Bližnjem vzhodu, potem imam nekatere prednosti pred drugimi zaposlenimi, saj poznam to območje in njegove specifike, govorim jezik in podobno. V drugih primerih pa bi seveda lahko name kdo gledal tudi tako. A tako je bilo po mojem predvsem pred leti, recimo leta 2010, ko je bil ekonomski položaj drugačen kot danes. V Sloveniji je res malo beguncev in danes je po mojem mnenju dovolj dela za vse, Slovence in begunce.

Vaša zgodba se zdi zgodba o uspehu, a je prej izjema, kar se beguncev tiče. Tem v novem okolju nikoli ni lahko.

Mislim, da ima v Sloveniji vsak begunec enakovredno možnost, da gre po poti, ki sem si jo izbral jaz. Izobraževanje je brezplačno, zato se lahko izobražujejo. Jezika se lahko učijo tudi sami od sebe, saj jim tega nihče ne preprečuje. Lahko si ustvarjajo nova prijateljstva, saj so Slovenci običajno dovolj svobodomiselni za sklepanje novih prijateljstev. Mislim, da to lahko stori vsak begunec, ki si tega želi. Je pa res, da to pogosto ni lahko in je v to treba vložiti veliko truda. Se je pa treba za to pot zavestno odločiti. Mnogi gredo naprej, potem pa so deportirani nazaj v Slovenijo, ta pa jim izda negativno odločbo v azilnem postopku, ker so zapustili varno državo, v kateri so zaprosili za azil.

Storili pa ste še nekaj, česar se ne loti ravno vsak begunec. V Sloveniji ste odprli tudi podjetje.

No, to pa je bila verjetno najtežja izkušnja od vseh v Sloveniji. Ker sem iranske narodnosti, na Ajpesu niso dovolili ustanovitve podjetja, češ da veljajo gospodarske sankcije zoper Iran. In potem sem jim bil prisiljen večkrat pojasniti, da ne bo šlo za posle, ki bi bili kakorkoli finančno povezani z iransko državo ali tamkajšnjimi podjetji. In na koncu nam je uspelo dobiti dovoljenje za ustanovitev podjetja. Potem pa je bilo treba odpreti še bančni račun za podjetje. Nobena banka tega ni želela storiti, seveda spet zaradi sankcij. Na koncu nam je vendarle uspelo najti banko, ki je pod pogojem tisoč podpisov, da bo vse v redu, vendarle bila pripravljena odpreti bančni račun, ki pa omogoča zgolj nakazovanje denarja in dviganje in nič drugega.

Za kakšno podjetje gre?

Podjetje sem poimenoval Sloveniran, d. o. o., saj želim, da je njegovo osnovno poslanstvo medkulturna mediacija. Podjetje ima svojo spletno stran, želja je, da bo delovala v angleščini, slovenščini in farsiju. Trenutno v slednjem predstavljamo Slovenijo, mesta v Sloveniji in njene značilnosti. Želimo si tudi prispevati k izmenjavi študentov. Enemu iranskemu študentu smo pomagali urediti potrebno dokumentacijo za študij na ljubljanski univerzi. Prijava je bila uspešna in omenjeni študent že uspešno opravlja doktorski študij na Biotehniški fakulteti.

V Iranu in ne nazadnje tudi v Sloveniji tega ne vidijo kot grožnje dodatnih prosilcev za azil iz Irana?

Ne, saj to ni mogoče. V pogodbi o študentski izmenjavi morajo biti jasne zaveze, da študentje ne zapuščajo Irana z namenom, da bi zaprosili za azil.

Kaj, če se to vendarle zgodi? Če kdo zaprosi za azil?

Potem bodo gotovo težave, a sam bom lahko jasno izkazal zaveze, ki smo jih vsi podpisali – da namen poti v Slovenijo ni bila vložitev prošnje za azil. Je pa študij za Irance v Sloveniji danes precej težje dosegljiv kot pred desetimi leti. Zaradi sankcij zoper Iran je tamkajšnji denar vreden vedno manj in si to lahko privoščijo le premožnejši. Poleg tega je težko pridobiti tudi že omenjena jamstva, ki jih zahteva Slovenija.

Kako se je Iran nasploh spremenil, odkar ste odšli?

Ko govorim s prijatelji in sorodniki, vsakič dobim vtis, da bi se počutil, kot da sem sto let živel v jami, če bi se danes vrnil. Pred desetimi leti si si s sto tisoč riali lahko kupil marsikaj, danes za ta denar dobiš mleko in kruh. Gospodarske razmere so se namreč zaradi sankcij zelo poslabšale.

V azilnem domu dela prevajalec za farsi, ki pozna kakih deset besed v tem jeziku. Pogosto v azilnih postopkih prevajajo tudi osebe, tesno povezane z oblastmi iz držav izvora …

Kaj bi se moralo spremeniti v Iranu?

Oblast.

Kako, volitve očitno ne prinašajo nič novega?

Moje mnenje se je v teh letih nekoliko spremenilo. Nisem več privrženec revolucije kot nekoč. Sedaj o teh stvareh vem več in se zavedam, da bi se z revolucijo zgodilo zgolj eno – zahodni svet bi se vmešal in nastale bi enake razmere kot v Siriji in Iraku. Šlo bi le še za boj za nafto in nič drugega. Evropska unija in ZDA nimajo nekih resnih želja, da bi bil Iran uspešna in prijetna država, zanima jih le nafta. Do izboljšanja bo lahko prišlo le s spremembami na bolje v vladi. Te pa bodo mogoče le tako, da bodo najprej volivci, ljudje, izboljšali sami sebe in potem lažje izbirali svoje predstavnike.

Kako naj to storijo?

Težko bo, sploh ker je zdaj poleg gospodarske krize tudi že kriza oskrbe z vodo in elektriko. Recimo v podjetju, kjer delam, sem videl, v Iranu nikoli, da če kdo opazi, da je neka luč prižgana brez potrebe, jo ugasne, čeprav to ni njegovo delo in tudi on ne plačuje računa za elektriko, pač pa podjetje. Pa jo vseeno izklopi. V Iranu tega ne boste nikoli videli. Če bi vsi začeli spreminjati svet pri sebi, bodo zagotovo prišle tudi druge spremembe.

V Sloveniji je pa vse super?

Ne, seveda ne. A viden je napredek iz dneva v dan. Tudi če primerjate razmere v azilnem domu s tistimi pred desetimi leti, se te res izboljšujejo. Prosilci in begunci imajo vendarle tečaje učenja jezika in tudi druge stvari se zlagoma izboljšujejo, saj se Slovenija ozira za dobrimi praksami v tujini. Stanje ni super, se pa vsaj počasi izboljšuje. V Iranu pa to ni vidno, ni videti, da bi se stvari iz dneva v dan izboljševale.

Glede azilnih postopkov še vedno spremljate razmere v Sloveniji?

Ne prav veliko, saj se nočem živcirati, obremenjevati s tem. Ljudje, ki delajo v azilnem domu in nasploh v azilnih postopkih, ali ne želijo sprememb na bolje ali pa nimajo dovolj izkušenj, da bi te izvedli. Moj občutek pa pravi, da enostavno ne želijo izboljševati sistema in s tem položaja za prosilce. Slovenija namreč ne potrebuje beguncev za delovno silo in podobno, v sprejemanje beguncev je prisiljena s strani EU in mednarodnih zavez. V tem položaju je ravnanje takšno, da prosilci trpijo, posledično pa jih silijo v to, da odhajajo.

A ljudje odhajajo proti severu z različnimi motivi, predstavami o boljšem življenju, sledijo sanjam in idejam, ki so jih pobrali od drugih …

Če je tvoje življenje ogroženo, ti je vseeno, kakšni so pogoji za begunce v posamezni varni državi, važno je, da si na varnem. Včasih je odločitev, da greš drugam, razumljiva, recimo, če imaš v drugi državi sorodnike. Včasih pa res ne razumem odločitve, da zapustiš varno državo. Zame je definicija boljšega življenja, da dobim status begunca, stalnega prebivalca EU. Če mi to ne bi bilo jasno in bi zapustil Slovenijo, zagotovo še danes ne bi imel statusa begunca in moje življenje bi bilo potovanje med različnimi državami, kot Marco Polo. Če se odločiš, da boš emigriral, se moraš najprej vprašati, kaj je tisto, česar si želiš, kaj je tvoj cilj. In tako je vedno v življenju. Tudi kar se tiče dela, sem se odločil za drugo službo, vmes seveda imel nižje plačilo, a moja odločitev se je izkazala kot dobra zame.