Aufstehen

Janko Lorenci

24. 8. 2018  |  Mladina 34  |  Kolumna

Četrtega septembra bo v Nemčiji uradno zaživelo gibanje Aufstehen (Vstati). Nemir, pozornost, nelagodje in upanje zbuja že nekaj tednov. Glavnina strank in medijev mu je nenaklonjena ali odkrito sovražna. Toda tretjina anketiranih volivcev mu izreka podporo. Usoda gibanja zna biti pomembna za vso Evropo.

Pobudnika Aufstehen sta zakonca S. Wagenknecht in O. Lafontaine iz Die Linke, po malem disidenta v lastni stranki, podobni naši Levici. Gibanje računa na privržence iz levih strank (SPD, Linke, Zeleni), a tudi iz sindikatov, civilne družbe, cerkve, dela medijev, univerz. Doseči hoče psihološki prelom, ki bi ustavil hlastno spreminjanje nemške politične pokrajine – napredovanje skrajne desnice (AfD) in nazadovanje tako levice kot zmerne desnice večne Angele M.

Vzroki nazadovanja so dokaj jasni. Pod bleščečo nemško fasado se skriva izjemna neenakost, veliko nezadovoljstva s sedanjostjo in strahu pred prihodnostjo. Socialni demokrati (SPD) so po zgledu desnice sprejeli neoliberalizem, zato izgubili množico volivcev in poškodovali pojem »levo«. Alternativna Die Linke caplja na mestu, med drugim zaradi notranjih trenj glede priseljevanja. Vodstvo je za povsem odprte meje, Wagenknechtova pa za nadzorovan pritok in »sestop v realnost«.

Moč skrajne AfD zlovešče narašča. Stranka se je okrasila z gesli o splošni blaginji, patriotizmu, evroskepsi, jaha na protibegunski histeriji in z vsem tem zakriva svojo neoliberalnost. Sredinska politika izgublja volivce, se malodušno prilagaja AfD in postaja še podložnejša velikim korporacijam. Taka utrjuje status quo, ki pa množice frustrira in jih žene v naročje skrajnežev. Začaran krog.

Aufstehen ga hoče presekati. Povezati hoče nesalonske, prepričane levičarje iz različnih, praviloma sprtih strank, razgibati duhove, zbuditi apatične volivce, obuditi kritiko sistema, ne zgolj drobnjarij. Tako naj bi nastal pritisk, ki bi levici in desnici vsilil humanejšo politiko, utišal ekstremistično retoriko in končal prevlado neoliberalne dogmatike v javnem dialogu.

Je gibanje lahko uspešno? Burni odziv medijev in strank vseh barv še pred uradnim rojstvom Aufstehen priča o njihovi živčnosti in nelagodju. Wagenknechtova računa na somišljenike, razpršene po različnih strankah, na ugledne posameznike, na moč družabnih omrežij, na pravo zmes razrednega in »kulturnega«, pa tudi na svojo nesporno karizmo. Z zadržanostjo do politike odprtih mej vabi volivce, ki so v protibegunski paniki prebegnili k AfD. Vse skupaj temelji na nezaupanju množic v ves strankarski pogon. Tudi Nemci iščejo nove obraze in stranke, ker so stari odpovedali. A nakopičeno nezadovoljstvo za zdaj paradoksno koristi samo lažnemu odrešitelju, skrajni desnici. Opešana levica naj bi se z gibanjem Aufstehen nekako na novo sestavila in artikulirala, vrnila levosti njen pomen. Levi volivci obstajajo, a so apatični, ker že dolgo zaman čakajo na avtentične politične predstavnike, ki ne bi frazarili, ampak kaj spremenili. Ko je SPD za kratek čas zbudila vtis, da se bo vrnila h koreninam, ji je podpora čez noč strmo zrasla. Aufstehen, nov in neomadeževan, utegne v ozračju strahov, negotovosti, hrepenenja po varnosti čustvovanje preusmeriti proč od besnenja AfD in neoliberalnih samoumevnosti, ki jih trosi sredinska politika. Pri tem je dobro vedeti, da je javni dialog v Nemčiji bistveno bolj živ kot pri nas.

Novo gibanje najbrž ne bo zanemarilo tem, ki zadevajo posamične manjšine, v ospredje pa bo trdo postavilo plače, pokojnine, pešanje javnih služb, kričečo neenakost ... tematiko, ki se najbolj dotika eksistence velike večine prebivalstva. V času, ki je tudi v statistično bogati Nemčiji za mnoge okrutno materialen, zdrava politika pač ne more viseti predvsem na »postmaterialnih« vrednotah in identiteti posamičnih skupin. To je po svoje voda na mlin neoliberalcev.

Na kocki je veliko. Mogočna Nemčija lahko v to ali ono smer potegne vso celino, pri tem pa ta čas koraka v smeri Italije, Avstrije, Madžarske. Če se ji bo zgodil podoben politični prelom, bo Evropa na tem, da zdrsne v apokaliptično predvojno stanje. Še zlasti, če bi jo doletela nova ekonomska kriza. Taka evropska dekadenca bi se lahko povezala z ameriško in ves Zahod bi postal nevaren sebi in svetu.

Aufstehen je naperjen proti toku, ki neusmiljeno odmetava zmernost, demokratičnost, socialnost in ne upošteva niti alarmov, ki jih turbokapitalizmu pošilja okolje. Rešitev iz tega pogrezanja, pravi sociolog Wolfgang Streeck, ni ne poenotena evropska superdržava ne sunkovita vrnitev k »supernacionalnim« državam (glej brexit). Produktivno je delovanje na dveh frontah: pritisk na skupne organe EU, ki pomagajo širiti neoliberalizem in s tem poglabljajo družbeno krizo, in – še bolj ključno – spremembe na nacionalnih ravneh. V Nemčiji, Franciji, Sloveniji ... je treba s kapitalizma strgati neoliberalno obleko, se znova približati socialni državi, dati javnemu prednost pred zasebnim, politiki vrniti moč, da bo lahko usmerjala kapital, ne pa kapital njo, vsemu temu pa dodati ekološke prioritete. Zelenega kapitalizma ni, ostro pravi Naomi Klein.

Aufstehen trdi, da ni in ne bo stranka. Toda tako uspeh kot neuspeh gibanja bosta najbrž delovala prav v tej smeri. Gibanje lahko preraste v močno stranko ali pa drugim levim strankam pobere še več volivcev, sama pa se ne prime dovolj, da bi kaj spremenila. To je realna nevarnost. A kljub temu gre za razumen, kar nujen poskus, saj sedanje stanje vodi v katastrofo.

V Sloveniji Levica po malem igra vlogo, kakršno hoče odigrati Aufstehen – vplivati na druge stranke. Dogajanje v Nemčiji in naši soseščini je za Šarčevo peterico ostro svarilo.