Čuvarke

za +

Dobra stran vojne.

V francoskem eposu Čuvarke, ki ga je po skoraj sto let starem romanu Ernesta Pérochona in v ritmu življenja na impresionističnih slikah posnel veliki Xavier Beauvois (Božji možje, Ne pozabi, da boš umrl), se ženske transformirajo v moške – v svoje brate, očete, sinove, može. Vsaj tako se zdi. Ko se namreč moški med I. svetovno vojno preselijo na fronto, kjer se potem brutalno in množično pobijajo (plinske maske ne pomagajo), s čimer kimajo duhu kapitalistične podjetnosti, učinkovitosti in storilnosti, kmetije in težaško ruralno gospodarstvo prevzamejo ženske (Nathalie Baye, Laura Smet, Iris Bry), ki jih vojna – odsotnost moških – tako osvobodi, da ne izgledajo več kot le plod moških fantazij.

Čuvarke, ki ne zamudijo nobenega kmetovalskega detajla, nobenega letnega časa, nobene žetve, nobenega stoičnega mučeništva, nobene razredne praske in nobenega prihoda traktorja (film bi bil lahko nem, pastoralna verzija Umetnika), niso le slika francoskega podeželja v času velike klavnice in krčev tradicionalne skupnosti, ki je pred zatonom vrednot 19. stoletja in neizbežno modernizacijo (katere transformativna znanilca sta traktor in vojna, ki curlja le iz pisem in časopisnih člankov), temveč tudi utopija, v kateri je gibanje #MeToo že opravilo z mačističnimi, agresivnimi, primitivnimi moškimi. Ženske sicer morasto čakajo, da se moški vrnejo, obenem pa je jasno, da se bodo odnosi med njimi spremenili in da ne bo nikoli več tako, kot je bilo prej, v 19. stoletju. Celo nekateri razredni prepadi se bodo stalili – ali pa vsaj zmanjšali. Vojne pač odnose – ne le odnose med moškimi, marveč tudi odnose med moškimi in ženskami – šokirajo in spremenijo. Če bi I. svetovna vojna trajala še nekaj let, bi gibanje #MeToo nastalo že tedaj in kmalu preplavilo mainstream, tako da Harvey Weinstein ne bi nikoli produciral filmov, Donald Trump pa ne bi nikoli postal ameriški predsednik. Če bi se sploh rodil.