Mary Shelley

zadržan

Making-of.

Ko izide Frankenstein, nihče ne ve, kdo je avtor. Na knjigi ni njegovega imena, ker pa je uvod napisal sloviti poet Percy Bysshe Shelley (Douglas Booth), so vsi prepričani, da je avtor Frankensteina on. Nikomur niti na kraj pameti ne kapne, da bi bila lahko avtorica njegova žena, Mary Wollstonecraft Godwin, alias Mary Shelley (Elle Fanning). Ko ga že začnejo častiti in slaviti, pa si ne more kaj, da ne bi – precej patetično, to je že treba reči – priznal, da je sam navdihnil “le obupno osamljenost, ki določa Frankensteinovo kreaturo”. Percy Bysshe Shelley je sicer umetnik, svetovljan, libertin, literarni revolucionar in ultimativni romantik, toda njegov praktičen, dejanski odnos do žensk in Mary Shelley je vse prej kot romantičen – Percy kar poka od sebičnosti, narcizma in spolne vzvišenosti.

Če bi živel malce kasneje, bi se mu zgodilo to, kar se v vesternu The Beguiled zgodi Colinu Farrellu. Najprej bi bil ob noge in potem še ob življenje. In film Mary Shelley, ki ga je posnela Haifaa Al-Mansour, prva savdska režiserka (Zeleno kolo), ni toliko zgodba o tistih famoznih treh junijskih nočeh leta 1816, ko so lord Byron (Tom Sturridge), doktor John William Polidori (Ben Hardy), Byronov zdravnik in ljubimec, Percy, Mary in Claire Clairmont (Bell Powley), Maryjina polsestra, v Byronovi vili Diodati ob Ženevskem jezeru boemsko brali fantastične zgodbe in potem tekmovali, kdo bo napisal strašnejšo grozljivko (Polidori je recimo napisal novelo Vampir, prvo vampirsko zgodbo, ki so jo najprej pripisovali Byronu!), temveč bolj zgodba o veliki, mučni, boleči, represivni, srhljivi, frustrirajoči osamljenosti, v katero moški izrivajo ženske in v kateri je Mary Shelley, hči dveh slovitih pisateljev, Mary Wollstonecraft, avtorice feministične klasike Zagovor pravic ženske, in Williama Godwina, avtorja gotske klasike Caleb Williams, pri vsega devetnajstih spisala Frankensteina, svojo veliko, originalno, mitsko, vplivno literarno mojstrovino. V Frankensteina gre veliko Maryjine avtobiografske psihopatologije (smrt matere kmalu po njenem rojstvu, zlovešča mačeha, izguba otroka, depresija, samomorilni popadki, Fuselijeva slika Nightmare ipd.), toda film njegovo avtorico prikaže kot predhodnico one savdske deklice, ki ji v Zelenem kolesu ne pustijo, da bi vozila kolo. Ne, film o tem, kako je nastala mojstrovina, ni mojstrovina. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so nastali trije filmi o tem, kako je nastal Franke nstein (Gothic, Haunted Summer & Rowing with the Wind), a vsi trije so bolj ko ne propadli, pa četudi je Ken Russell delal vse, da bi Gothic res prelevil v “spremenjeno stanje”, divji, blazni, gotski eksces in škandalozni emancipacijski delirij. Haifaa Al-Mansour pa dela vse, da bi bila – ironično, v filmu o modernističnih hedonistih, ki pišejo najstrašnejše grozljivke vseh časov in ki dišijo po seksu! – čim bolj vljudna, čim manj ekscesna, čim bolj uglajena in eterična, čim bolj literarna, recitacijska in celo telenovelistična, kot da bi hotela, da bi Mary Shelley vrteli tudi v Savdski Arabiji. Ob tem filmu vas ne bo spreletavala zona niti vam ne bo ob njem zastajal dih, a prav to Mary Shelley definira kot tisto, kar je pri pisanju važno in bistveno – substantial.