Vohun, ki me je nategnil

zadržan

Invazija.

Ko se Amerika odpravi na “turistični” trip v tretji svet, za sabo pušča trupla. Tale prekrokana farsa, po malem hommage bondiadi Vohun, ki me je ljubil, je alegorija ameriške zunanje politike, le da Amerika to, kar sicer počne v tretjem svetu, počne v Evropi – od Dunaja do Amsterdama, od Prage do Berlina. Ko Mila Kunis ugotovi, da je bil njen brutalno umorjeni eks v resnici agent Cie, se s prijateljico, Kate McKinnon, prav tako luzerko, znajdeta pred dilemo: Naj umreta, ne da bi videli Evropo, ali pa naj vidita Evropo in umreta? Ker je Evropo vendarle treba videti, magari v vlogi invazijskih vohunk z macguffinskim paketom pod pazduho, srečata vse običajne osumljence (ruske gangsterje, kretenske ameriške turiste, Uber, dvojne igre, diarejo, vice o tičih ipd.), nekaj feminističnih presežkov (ko ugotovita, da britansko tajno službo MI6 vodi ženska, Gillian Anderson, jo Kate razglasi za “resnično Judi Dench” in “Beyoncé vlade”), celo priložnost za impersoniranje moških in predvsem serijo bombastičnih, šokantnih, grizlijevskih, briljantno koreografiranih, a nepotrebnih akcijskih eksekucij, ki preveč očitno nadomeščajo poante vicev. Po malem izgledajo kot kosi zadnje Misije: Nemogoče (ali pa zadnjega Johna Wicka), še bolj pa kot opolnomočenje, saj “vohunki” ne moreta reči, da sta pri brutalnosti delovnih pogojev diskriminirani.