Animal Collective: Tangerine Reef

+ +

Ameriški bend Animal Collective že od svojih začetkov izstopa. Nanj so se prijemale oznake kot »eksperimentalen«, »raziskovalen«, »nekonformističen«, »odbit«. »Beach Boysi našega časa«. Vsekakor velja konsenz, da gre za enega drznejših kolektivov, ki jih je prinesla plima indie rocka v zadnjih petnajstih letih. Tako drznega, da se zanj izraz indie v medijskih zapisih že dolgo praktično ne uporablja več. Prej psihedeličen. A novi album s svojo čudaško monotonostjo kljub temu preseneti.

Tangerine Reef je prvi album, pri katerem ne sodeluje verjetno najopaznejši član skupine Panda Bear, in drugi, ki nosi večmedijsko oznako avdiovizualnega. To pa zato, ker je nastal v navezi z dvojcem Coral Morphologic, ki je posnel spremljevalni film makroposnetkov psihedelično ekstremno barvitega in lebdeče živahnega morskega živeža estetsko vabljivih koral in drugih vesoljcev, ki živijo na grebenih. Paket je nastal kot obeležitev mednarodnega leta koralnega grebena, kot poklon nenavadnosti in čudovitosti podgladinskega življenja, kot opozorilni krik, kako je človeštvo že temeljito opustošilo naš planet. Pobilo je kite, posekalo gozdove in zdesetkalo koralne grebene.

A Tangerine Reef ni zares krik, prej povsem mirno in tiho momljanje ob koncu sveta. Ni upanja, ni strahu. Na albumu praktično ne boste slišali bobnov. Komaj kakšno tolkalo. Nič kitarskega brenkanja. In morje potuhnjenih piskov, razvlečenih zvočnih učinkov ter nekaj mrmrajočega petja Aveyja Tareja.

Plošča je v eno uro razvlečen, topel in ušesu prijazen drone z občasnimi mehkimi vokalnimi dodatki. Je nokturno, »breztempovsko« zibanje morja, ki bo kmalu izginilo. Je tako obran, tako minimalno aranžiran, tako pusto, četudi pedantno sproduciran album, da na trenutke deluje že kot tisti lažni spletni videi, pri katerih heckoti zamenjajo originalni zvok posnetka muziciranja z nekim domačim, povsem amaterskim in fouš zavijanjem. Prav tovrsten posnetek Beach Boysov je eden tistih, ki je dosegel viralni odziv. V večini pa Tangerine Reef zveni kot komaj slišno lebdenje na mestu, kot samozadostni izdelek, ki se niti za ped ne premakne, da bi zbudil zanimanje, da bi mobiliziral poslušalca. Deluje kot ena tistih inštalacij v muzejih sodobne umetnosti, ki jih ignorantsko preskočimo, ali pa jih užijemo kot počitek med utrujajočim raziskovanjem monumentalnih institucij. Za album tako velja uradno priporočilo izogibanja kot prvega stika s skupino Animal Collective.

Ja, koralni grebeni so neponovljivo lepi, brenčajoče mrmrajoča muzika, ki spremlja njihove posnetke na tem multimedijskem projektu, spodbuja depresivna razmišljanja, a kombinacijo bi le stežka označili kot premik ali odmik v pogledu na neizogibno, ki je posledica oholosti in pohlepa človeštva. V leru.