Kendrick Lamar: Najmočnejši glas zatrte črnske Amerike

Kendrick Lamar Duckworth, Cornrow Kenny, K-Dot, King Kunta, Kung Fu Kenny … Vse to so imena, na katera sliši 31-letni kalifornijski raper, ki se je v dobrem desetletju iz obetavnega najstnika z getovskih ulic Los Angelesa razvil v enega najpopularnejših, najbolj čislanih in najpomembnejših sodobnih glasbenikov. Njegovo delo opevajo starošolski hiphop puristi in novodobna mladina, poznavalci in širša laična javnost. Z vsako novo izdajo najde mesto na vrhovih seznamov najboljših plošč: njegova glasba se prodaja v milijonskih nakladah, v nekaj letih pa je zbral kar 12 grammyjev.

A grammyje in tudi številne druge nagrade in priznanja, ki jih je prejel za ustvarjalne presežke, je letos spomladi zasenčila glasbena Pulitzerjeva nagrada za lansko ploščo DAMN. Gre za prelomni dogodek, ki dokazuje, da je hiphop – tudi po Lamarjevi zaslugi – končno sprejet kot legitimna umetniška forma in čista umetnost. Nagrada pa je še toliko slajša, kajti ne le da je čast »pulitzerja« tokrat prvič doletela raperja, temveč je bila ta nagrada pravzaprav prvič v zgodovini podeljena glasbeniku, ki deluje na izjemno širokem polju sodobne popularne glasbe: pred letošnjo podelitvijo so ta priznanja vse od leta 1943, ko so jih podelili prvič, dobivali zgolj klasični in jazzovski glasbeniki. Komisija, ki izbira Pulitzerjeve nagrajence, je povsem soglasno odločitev tokrat utemeljila s trditvijo, da je Lamarjeva plošča »virtuozna zbirka pesmi, ki zajema kompleksnost sodobnega afroameriškega življenja«.

Lamarjev stratosferni uspeh je popolnoma upravičen: iz plošče v ploščo navdušuje z izvirnostjo, iskrenostjo, zrelimi besedili, neverjetno tehnično dovršenostjo rimoklepanja, edinstvenim flowom in razdelano konceptualnimi izdajami. Prav tako vsako njegovo izdajo spremlja radikalen slogovni zasuk, ki vedno preseneti, a nikoli ne razočara. Zaradi izrazito poglobljenih in razmišljujočih besedil, ki se ukvarjajo z izjemno relevantnimi družbenimi in osebnimi temami, bi ga lahko umestili v polje »ozaveščenega hiphopa«, a iz sivega povprečja pogosto nadležne kategorije razsvetljenih emsijev suvereno izstopa s skromnostjo in nepretencioznostjo, ki ju med drugim izraža s samokritično obravnavo sebe in svojega uspeha ter z nenehnim prevpraševanjem lastnega egocentrizma. Tudi ko se jasno zaveda položaja najbolj priznanega raperja na svetu, v njegovih besedilih najdemo ponižnost ali vsaj poskuse ohranjanja ponižnosti. Zaradi številnih umetniških presežkov je bil v zadnjih letih že neštetokrat oklican za kralja hiphopa, a na albumu DAMN se je v besedilih pogosto zavestno spoprijel s težkim bremenom krone, ki jo nosi. Breme je res težko: po statističnih izračunih, narejenih na podlagi povprečnih kritiških ocen njegovih plošč na referenčni platformi Metacritic, je glasbeni izvajalec 21. stoletja z najvišjimi kritiškimi ocenami – in to ne le v kategoriji hiphopa, temveč v popularni glasbi nasploh.

Izjemno pomemben vidik Lamarjevega ustvarjanja, ki močno zaznamuje sporočilnost njegovih besedil, je globoka vera v boga. Njegovih besedil pravzaprav ne moremo popolnoma razumeti brez poznavanja bibličnih referenc, saj so te vpete v samo drobovje metaforično bogate lirike. Komercialno uspešen hiphop s krščanskim sporočilom sicer ni popolnoma nov pojav, a Lamarjevo širjenje verskih vrednot je v svojem bistvu izrazito nepovršinsko, filozofsko in poduhovljeno. Kljub kontroverznosti in rahlo pretencioznim religijskim implikacijam superzvezdniškega statusa je pri njem širjenje prepričanj – v tem se razlikuje denimo od Kanyeja Westa, ki trpi za nekakšnim božjim kompleksom – izrazito neblasfemično. Pri oznanjanju verskih nazorov ni ravno subtilen, a je hkrati nevsiljiv; o veri, duhovnosti in z njo povezanih osebnih krizah pogosto pridiga na način, s katerim se lahko poistovetijo tudi neverujoči. Kendrick Lamar je večni skeptik in nenehno prevprašuje smisel bivanja, verovanja – in tudi svojega poslanstva.

Na plošči Good Kid, m.A.A.d. City, izdani leta 2012, ki mu je zagotovila prvi resnejši komercialni preboj, je denimo pogosto zavzel položaj zbeganega grešnika. V odzivih na izid tega prelomnega albuma, v katerem skozi refleksijo zgodb uličnih gangsterjev pride do duhovnega odrešenja, je Bogu pripisal zasluge za svojo nadarjenost, uspeh in osvoboditev od kriminala, ki je vladal na ulicah mesta, kjer je odraščal. Že naslednji album je strukturiral kot pogovor z bogom in hudičem, na plošči DAMN, nagrajeni s Pulitzerjevo nagrado, pa se s pogostim sklicevanjem na Devteronomij, Peto Mojzesovo knjigo, posveča »strahu božjemu«, se pravi strahospoštovanju do boga ter boju med dobrim in zlim. Glasbeno ustvarjanje torej jemlje kot poslanstvo in sredstvo za širjenje evangelija. A njegovo širjenje božje besede je res nekonvencionalno in po mnenju nekaterih vernikov tudi precej kontroverzno.

Na platformi Metacritic so izračunali, da je Kendrick Lamar glasbeni izvajalec 21. stoletja z najvišjimi kritiškimi ocenami – in to ne le v kategoriji hiphopa, temveč v popularni glasbi nasploh.

Širjenje svojevrstnega razumevanja krščanskih naukov pa ni edino Lamarjevo poslanstvo: v virtuoznih besedilih pogosto opozarja na številna politična vprašanja in družbeno nepravičnost. Zaradi izkušnje krutega življenja med deprivilegirano mladino kalifornijskega geta in uličnih tolp njegova poezija deluje neverjetno iskreno, avtentično in prepričljivo.

Kendrick Lamar je odraščal na ulicah kalifornijskega Comptona, tistega zloglasnega predmestja Los Angelesa, kjer vladajo nasilje, kriminal in droge – na ulicah, kjer je glavna avtoriteta brutalna ulična tolpa Bloods. Že pri petih letih je bil priča prvemu umoru, drugega je videl pri osmih, ko se je vračal iz šole. Četudi sam menda ni nikoli zašel v nezakonite dejavnosti, so ga te obkrožale že od mladih nog: oče je bil član tolpe Gangster Disciples, a v času sinovega odraščanja je kriminal opustil in mladega Kendricka spodbujal, naj ne zaide na kriva pota. Precej vrstnikov ni imelo te sreče. Veliko jih je umrlo nasilne smrti, še več jih je šlo v zapor. Niso imeli pravih razmer, možnosti ali spodbude za pošteno, nenasilno življenjsko pot. Zato Lamarjevo globoko, izpovedno in samozavedno tekstopisje močno zaznamuje nekakšna »krivda preživelega«.

Rap besedila, ki nastajajo na ulicah Lamarjevega domačega Comptona (ta je dom številnih legend hiphopa – od Dr. Dreja do Ice Cuba) in v podobnih okoljih, pogosto poveličujejo nasilje. Lamar s pričevanjem o resničnih, pogosto tragičnih uličnih zgodbah zavzame nasprotni položaj, vendar mu to uspe brez vsiljivega moraliziranja. Družbenokritične podtone v besedilih s pretanjenim menjavanjem prvoosebnega izpovedovanja in dramskega pripovedovanja zgodb drugih skozi svoje oči pogosto prefinjeno zakamuflira tako, da jih na površju sploh ne zaznamo. Besedila lahko zvenijo preprosto, čeprav so kompleksna in sporočilna, saj njihova globlja raven ni preočitna. A z Lamarjevo pripovedjo ulični prestopniki, s katerimi je odraščal, dobijo svoj glas. Tega jim da zelo premišljeno in tako omogoči razumevanje njihovih notranjih bojev, ne da bi opravičeval ali poveličeval njihova dejanja. Njegov pesniški postopek tako kljub uporabi gangsterskega žargona oziroma uličnega slenga zaznamujeta čistost in zrela moralna drža. Pri tem je občudovanja vredno, da to držo odlikuje drznost, ki se ne obremenjuje s politično korektnostjo.

Lamarjevo nepopisno priljubljenost lahko primerjamo z beatlomanijo. Že zdaj pa ima tolikšen vpliv na razvoj popularne glasbe, da se bo njegovo delo v zgodovino nedvomno zapisalo kot klasika.

Kendrick Lamar to, kar sporoča, tudi resnično čuti. Zato ima njegovo družbenokritično ustvarjanje tako silen kulturni vpliv. Alright, vodilna uspešnica z revolucionarne plošče To Pimp a Butterfly (2014), je zaradi kompleksne in poglobljene obravnave rasizma ter policijske surovosti postala celo neuradna himna protirasističnega gibanja Black Lives Matter: ko so v Clevelandu policisti s solzilcem napadli miroljubne protestnike, so ti udarec vrnili s soglasnim vzklikanjem refrena skladbe. Skandiranje ikoničnega refrena je po dogodku donelo na številnih protestih in shodih po vsem svetu, Lamar pa se je uveljavil kot najmočnejši glas zatrte, deprivilegirane črnske Amerike.

Poleg tega je s to prelomno ploščo, ki je bila po prevladujočem mnenju nedvomno plošča leta 2014, v polje mainstreama vnesel progresivno glasbeno eleganco. Kljub nenavadnemu eklekticizmu in namernemu odklonu od trendovskih glasbenih smernic je v prefinjeni maniri ohranil tudi čut za sodobni pop. S posrečeno rabo jazzovske, psihedelične in neosoulovske zapuščine, pogostih izbruhov pompozne slam in spoken word poezije ter drugih eklektičnih elementov, ki načeloma ne sodijo v osrednji tok sodobnega popa, je osvojil vrhove lestvic najbolje prodajanih plošč.

Ja, kljub vsej inštrumentalni nenavadnosti skladb in filozofski poetičnosti besedil se Kendrick Lamar tako rekoč z vsakim singlom znajde na vrhu lestvic svetovnih uspešnic. In prav v tem lahko vidimo upanje, ki ga pomeni za popularno glasbo 21. stoletja. Ne glede na to, kako mrka, standardizirana in brezupna se na trenutke zdi aktualna glasbena resničnost, lahko najširša javnost očitno zgrabi tudi za glasbo, ki ima resnično umetniško vrednost.

Lamarjeva glasba odmeva po vseh kotičkih sveta, na avdiofilskih ozvočenjih najizbirčnejših poznavalcev in v slušalkah nezahtevnih pubertetnikov. Njegovo nepopisno priljubljenost lahko brez pomisleka primerjamo z beatlomanijo.

Že zdaj pa ima tolikšen vpliv na razvoj popularne glasbe, da se bo njegovo delo v zgodovino nedvomno zapisalo kot klasika.