Blood Orange: Negro Swan

Devonte Hynes, Newyorčan, rojen v Londonu, je multiinstrumentalist, skladatelj, producent, pevec, režiser, pisec, aktivist in modna ikona, ki kar kipi od zamisli. Ustvarjalno življenje masterminda, ki stoji za projektom Blood Orange, je tako plodno, da ima ob izidu tokratne plošče Negro Swan v žepu še eno, ki čaka, da bo ugledala luč sveta. Je torej izjemno produktiven, vešč pa je tudi sodelovanja z najrazličnejšimi glasbeniki, ki soustvarjajo njegove studijske izdelke. Pravzaprav gre za obsežen, stalno spreminjajoč se kolektiv, Hynes pa nima nikakršnih težav s tem, da glasbene pajdaše v aranžmajih postavi v ospredje. Glasbeno pot je pred dobrim desetletjem sicer začel z nu-rave triom Test Icicles, pod psevdonimom Lightspeed Champion je nadaljeval kot kantavtor indie folk jeremijad, najbolj dovršen, izstopajoč in prepoznaven zvok pa je pod psevdonimom Blood Orange predstavil v nadrealističnem R & B-ju in retro-nostalgičnih dream-pop baladah.

Hynesova glasba je izrazito politična, v času Trumpove Amerike je nad družbenimi razmerami še bolj zaskrbljen kot kadarkoli prej. Pod fasado melanholične baladnosti se skrivajo družbenokritični in aktivistični podtoni, ki zaradi romantično zasanjane zvočne podobe nikoli niso pretirano očitni. A v besedilih zaskrbljeno obravnava največje težave, s katerimi se v njegovem okolju spoprijemajo marginalizirane skupine: na prejšnji plošči je opozarjal na družbeno neenakost, povezano s sistemskim rasizmom in ksenofobijo, tokrat v globoko osebnih zgodbah, kot pravi sam, »raziskuje lastno depresijo in nenehno anksioznost istospolno usmerjenih«. Kritiziranja nepravičnosti se ne loteva le v besedilih; uvode v skladbe na plošči večkrat prepusti naraciji Janet Mock, pisateljice in borke za pravice transspolnih oseb. Med nastajanjem plošče sta v studiu razpravljala o težavah, s katerimi se spoprijema v glasbi, nazadnje pa je izbrane citate objavil na plošči, kjer začrtajo teren za aktivistične teme.

Ko se poslušalec pozorno posveti družbenokritični sporočilnosti plošče Negro Swan, ugotovi, da je ta – ob osupljivo svilnati produkciji – pravzaprav rdeča nit tega dovršenega, a shizofrenega studijskega izdelka. Plošča v žanrskem smislu hektično skače s pola na pol: zaznati je vse od synthpopa osemdesetih let do hiphopa, od indie popa do R & B-ja, od jazza in funka do soula. Tako hitro, kot se menjajo vplivi, se menjajo tudi razpoloženja, a tokrat brez radostnih refrenov: Blood Orange resnično še nikoli ni zvenel tako melanholično. Ne glede na to, katero žanrsko pot ubere, zveni nepopisno čuteče, pravzaprav precej osladno, toda to osladnost avtor prefinjeno zakrije z debelo fasado spokojne eteričnosti.

Plod je edinstvena zbirka nadrealističnih šlagerjev, sanjskih pop balad iz druge dimenzije.