E. O. Chirovici: Knjiga zrcal

+ + + +

Resnica, ujeta med projekcije

Po skoraj treh desetletjih se v založniškem preddverju, čakajoč na objavo, pojavi rokopis. Rokopis mrtvega avtorja, nedokončan ravno tam, kjer bi se stvari začele razkrivati, o predzgodbi tragedije, v kateri je bil umorjen ugleden akademik, psiholog, človek, ki je »gledal drugim v možgane« in včasih manipuliral s svojim znanjem. Za povrhu se je ukvarjal z izgubo spomina in maličenjem spominov pri psihiatričnih bolnikih in pripadnikih posebnih in vojaških enot; menda, da bi dobila zadeva še srhljivejše robove, je delal zraven tudi za tajne službe ali vojsko, o tem ne ve nič nobena od prič, vsaj po vseh teh letih ne.

Eugen O. Chirovici (letnik 1964) je romunski pisatelj, ki se je kriminalnega žanra tokrat lotil v angleščini in dovolj uspešno pregnetel zgodbo s povzpetniki v akademskih krogih, ki bi za avtorstvo prelomnega teksta in morebiti knjižne uspešnice naredili vse, pa tudi z izgubljenci na robu univerzitetne in drugih sfer. Ali pa so pripravljeni na vse, da bi obdržali partnerja, ki jim uhaja. Ali pa imajo neporavnane račune z žrtvijo in njenim okoljem in čakajo na priložnost, na ranljivost žrtve.

Chirovici poskrbi za cel kup z različnih vetrov nabranih osumljencev in tistih, ki so vpleteni, tudi kot priče, vsak od njih pa ima dober motiv. Predvsem pa si je vsak od njih po skoraj treh desetletjih ustvaril zgodbo o takratnih dogodkih in se zdaj bolj spominja – če je kriv ali vsaj neiskren, pa oklepa – zgodbe na svoj način, precejene skozi filter, ki pogosto olepšuje, deformira sliko. Ta lepljenka o preteklosti, ki jo montiramo in v njej vse bolj heroično nastopamo, pa je tudi glavna spodbuda tega pisanja, ki ga bolj kot iskanje indicev in v času zabrisanih znamenj in dokazov zaznamuje poliperspektivičnost, ujeti hoče resnico med nasprotujoče si izjave govorcev.

Zato je Knjiga zrcal spisana nenavadno, skozi tri pripovedovalce. Vendar ima vsak od njih detektivske sposobnosti, čeprav je recimo eden bralec pri založbi, ki se za rokopis zanima, vendar je na preži enako kot ostareli policist, ki je primer raziskoval, ko je bilo truplo še toplo, ali detektiv, ki mora poiskati nekatere vpletene osebe, ki so medtem seveda zamenjale vse, priimek, kraj bivanja, in sploh. Ravno skoz prizmo treh provizoričnih pripovedovalcev in rezonerjev, od katerih ima vsak tudi svoj osebni problem, ki podpira njegov angažma, pa pride na dan rašomonskost resnice.

Chirovici se tako v kriminalnem žanru, včasih tudi mimo zakonitosti in na račun manjše napetosti, ki jo poraja enigmatičnost žanra, ukvarja z vprašanjem resnice, kadar je ta razdeljena med kontradiktorne govorce. Kljub temu mu uspe, ker za vabo uporabi ohlajeno in ugledno truplo, vzdržati bralno napetost, nujno za takšno čtivo.