Slender Man

proti

Trol.

Spletni forumi so veliko obetali, a kot veste, so se prelevili v blodnjake in smetnjake – tja se že leta zliva vsa patologija, ki jo premore digitalna doba. Groteskni paranormalni, spektralni, histerični povzetek te digitalne patologije in paranoje je Slender Man, alias Slenderman, prva »originalna« pošast spletnih forumov – forumski Krueger-Myers-Voorhees-Leatherface-Skellington-Hatchet--Candyman-Samara-Babadook-It, da ne rečem forumski Superman. Slender Man, ki ga je leta 2009 lansiral Eric Knudsen, alias »Victor Surge«, in ki dejansko izgleda kot »kolektivno delo«, kot mrežna kreatura, kot frankensteinovski bastard mnogih očetov (od H. P. Lovecrafta do Stephena Kinga), kot photoshopska vrnitev potlačenega (»tu je že stoletja«), ima dolg, tenak trup, bledo glavo brez obraza in brez potez, dolge okončine, temno obleko, kravato, ljubi gozdove in mrak, terorizira, ugrablja in travmatizira pa predvsem otroke in mladino. Zelo hitro je postal mem, spletni mit, refren, ikona, urbana legenda in senzacija, morbidni demon spletne folklore, viralni predator odprte kode, Id digitalne divjine.

Nenadoma je bil povsod. Preselil – no, teleportiral – se je v fan fiction, kostumsko igranje vlog, spletne grozljivke (alias creepypasta), animacije, posnetke »prikazovanj«, konspirologijo, videoigrice (Slender: The Eight Pages), filme (Always Watching: A Marble Hornets Story) in kakopak realnost: v gozdu, nedaleč od mesteca Waukesha (Wisconsin), sta dve dvanajstletnici – »Nebeški bitji« – leta 2014 devetnajstkrat zabodli svojo najboljšo prijateljico in se sklicevali na Slender Mana. Z umorom sta se skušali prikupiti Slender Manu – če tega ne bi storili, bi Slender Man pokončal njuni družini! Kot smo slišali v HBO-jevem dokuju Beware the Slenderman, je ena zapovedala: »Naj se ti odpoka, naj se ti zmeša!« Druga pa je zgrabila nož, prijateljici dahnila »Oprosti« in jo začela klati. Nista bili zadnji, ki ju je na morilski – ali pa naj samomorilski – pohod spravil Slender Man. V filmu Slender Man – rutinskem, lenobnem, patetično generičnem, z nekaj »šoki«, ki so tako neoriginalni, da delujejo že kar komično – ju kanalizirajo štiri novoangleške prijateljice (Julia Goldani Telles, Joey King, Jaz Sinclair & Annalise Basso), še najstnice, ki ne verjamejo v Slender Mana (to je le spletni mit! v resnici ne obstaja!), a se kmalu izkaže, da Slender Man verjame vanje. Ko ena skrivnostno izgine, ostale tri planejo v patruljo, tako da se stvari zapletejo, a nič bolj kot v Krogu – z videom in zvončki vred. Še preden rečete Candyman, jih Slender Man, ta digitalni mistik, ta spletni sadist (da ne rečem trol), že obnori in obsede – ja, zleze jim v glave. Punce postanejo njegove male postmilenijske dividende. Ne gre jim iz glave – kot slaba, kičasta, bebava popevka, ki jo slišiš zjutraj. Slender Man izgleda tako, kot da so ga res napisali tisti, ki pišejo spletne forume. To ni le film, temveč podvig – viralni spletni fenomen prelevi v okultni dolgčas.