Napad notranje trojke

Janko Lorenci

7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Kolumna

Jacob Augstein se sprašuje: »Si radikalen, če zahtevaš pravične plače, dostopne najemnine, otroštvo brez revščine? Ne, realist si. A že realizem je postal radikalna drža.« Augstein je kolumnist nemškega Spiegla.

Oznaka radikalnost se danes rada lepi na vse strani. Je drug izraz za to, da si – posameznik, gibanje, stranka – skrajen, ekstremen, štrleč iz glavnega toka. Oznaka je po navadi namenjena diskreditiranju. V politiki jo pogosto uporablja politična sredina, sestavljena iz zmerne desnice in levice. S tem ko vse levo in desno od sebe označuje za skrajno, nam dopoveduje, da je tisto, kar počne sama, prav, normalno, zmerno, vse drugo pa zgrešeno in skrajno.

Toda skrajnosti povzroča predvsem sama. Že desetletja je na oblasti in prav ona je omogočila zdrs kapitalizma iz socialnega v neoliberalnega, ona je pripomogla k zatonu socialne države, ona je sprožila prelom pri prerazdeljevanju: če se je družbeno bogastvo nekako do zadnje četrtine prejšnjega stoletja prek državnih mehanizmov pretakalo od zgoraj navzdol, se po tistem vedno bolj od spodaj navzgor – iz žepov mnogih v žepe maloštevilnih. Od tod divja koncentracija bogastva in odtekanje družbene moči od politike h kapitalu, s tem pa tudi pešanje elementarne enakosti in demokracije. Prav ta sredina je s to »revolucijo od zgoraj« ustvarila sedanje stanje, ko se vse po malem lomi in ko se politika in družba radikalizirata.

Skrajna desnica in radikalna levica sta posledica zavožene politike sredine, njen izdelek. Obe črpata iz skupne podlage množičnega nezadovoljstva. Sredina ju rada zavestno enači, pač zato, ker jo ogrožata obe. Slika je pogosto zamegljena, a v grobem je skrajna desnica protievropska, protipriseljenska, goreče nacionalistična, avtoritarna, trdi, da je proti establišmentu, a je – poglejmo Trumpa ali Janšo – po navadi njegov del. Radikalna levica je v glavnem proevropska, protineoliberalna ali protikapitalistična, toda ne revolucionarna, in igra zlasti na socialno prenovo sistema, ki ga tudi ljudstvo čuti kot krivičnega.

Če se vrnemo k Augsteinu, lahko torej rečemo, da hoče biti obtožba o skrajni, radikalni levosti zmerljivka, v bistvu pa je kompliment. Zahteve radikalne levice so zahteve po normalnosti. Lahko gremo še malo naprej in dodamo: kdor danes v tem smislu ni radikalno levičarski, je na napačni strani. Če si s klavrnim stanjem in trendi v družbi zadovoljen ali sprijaznjen, si bodisi pripadnik privilegirane manjšine ali pa oportunist, fatalist in – zelo pogosto – zmedeno izgubljen, v vseh teh primerih pa bolj ali manj podpornik statusa quo, ki neusmiljeno melje družbo in okolje.

Tudi ljudstvo, formalni suveren, je danes v veliki večini bolj levo, bolj radikalno, bolj »skrajno« od sredinske politike in jo zapušča prav zato. Toda splošno nezadovoljstvo za zdaj bolj kot radikalni (avtentični) levici koristi skrajni desnici. To je deloma mogoče pojasniti z identitetno in razredno politiko. Na prvo stavi skrajna desnica in pri tem izkorišča sistemsko pogojeno socialno nezadovoljstvo. In očitno je z vseh strani manipulirano ljudstvo laže zapeljati s strahom in sovraštvom (npr. do priseljencev) kot denimo s pojasnjevanjem, kako potrebni, pravični in za večino dobrodejni so izrazito progresivni davki. Poglavja o vlogi čustev v politiki se bo morala naposled naučiti tudi radikalna levica in hočeš nočeš upoštevati moč protipriseljenskega razpoloženja.

Politična sredina v Evropi se raje prilagaja skrajni desnici kot radikalni levici. Ravnati bi morala ravno nasprotno – že zato, ker jo skrajna desnica ogroža bistveno bolj. Če bo prišla na oblast, jo bo odpihnila kot slamico. Toda preplašeno, defenzivno in v status quo zafiksirano sredino kljub temu vleče na desno, med drugim zato, ker ve, da skrajna desnica kljub drugačni retoriki ne bo odpravila neoliberalizma.

V igri so usodni premiki. Ponekod se je tehtnica že prevesila k zmagi populistov in skrajne desnice (Madžarska, Italija, Avstrija, ZDA ...), scela pa je stvar še odprta in o prihodnosti znova – a morda zadnjič – odloča sredina. Če bo hotela po vsej sili ohraniti status quo ali če se bo spečala s skrajno desnico, se tudi zanjo ne more končati drugače kot slabo.

Slovenija se v tem velikem prelamljanju drži kar dobro. Sredina je izobčila skrajno desnico (SDS) in se ohlapno povezala z Levico, ki za janšiste, pravoverne novinarje in lažne patriote, bežeče v davčne oaze, postaja državni sovražnik številka ena. Goran Novković, izvršni direktor kluba slovenskih podjetnikov, je zavihtel najtežjo ideološko gorjačo in rekel, da hoče Levica zamenjavo režima, da goji sovražni govor itd. Morda je pozabil, da so na primer tudi nemški socialdemokrati socialisti. Na okopih je zato, ker ta parlamentarna stranka hoče, da bi šlo za navadne ljudi malo več denarja iz podjetniških dobičkov! Tako banalno je to. Izjava je poden, na verbalni fronti nekaj takega, kar počne Šiško na terenu. No, Novkovića bomo preživeli, čeprav taki mojstri pomagajo ohranjati pri življenju šiške vseh vrst.

Šarec je pri sestavljanju koalicije pokazal močno željo po premierstvu, prilagodljivost in nedogmatičnost. A povezava z Levico je šele začetni korak. Odločilno bo, kam se bo peterica nagnila v naporni vsakdanji praksi. Če bo na samem začetku popustila boscarolovskemu izsiljevanju in protiljudskemu navijanju pop in nacionalne tv, je že pokopana. V zdajšnjem usklajenem napadu notranje trojke – krožka ozkogledih podjetnikov, glavnine medijev in politične desnice – na Levico oziroma na določilo partnerske pogodbe, ki bi prineslo zgolj malo več družbene solidarnosti, naj se peterica spomni, da je volivcev desettisočkrat več kot Boscarolu in Novkoviću podobnih.

To bo dvorezen, napet, morda prelomen mandat.