Kdo je Amerika?

Glede na to, da so Donalda Trumpa izvolili Američani, in glede na to, da ga še vedno niso odstavili in nagnali, je res že skrajni čas, da se vprašamo: kdo je Amerika?

Ubij ali pa boš ubit!

Testosteronski polkovnik Erran Morad, nekdanji izraelski agent, samozvani »terminator teroristov«, ki v svojem šovu Kill or Be Killed Američane uči, kako se ubraniti pred različnimi oblikami terorja, je nedavno – v epizodi Kako ubraniti šolo (v Ameriki so pač strelski pohodi po šolah nekaj povsem vsakdanjega) – gostil Philipa Van Cleava, orožarskega lobista iz Virginie, ki je obžaloval, da ameriški otroci od četrtega do 12. leta starosti v vrtce in šole ne hodijo oboroženi. To, da še vedno ni zakona, ki bi to omogočal in celo predpisoval, je tragedija! Dojenčki in majhni otroci so rojeni za orožje – pištole se ne bojijo, ker jih jebeni liberalni fake news mediji še niso pokvarili! Kako naj se pred morilskim napadalcem branijo s peresnicami iz kolekcije Hello Kitty?

Vsi ti Američani so vedeli, da jih snemajo, vedeli so, da bo to javno predvajano. Kljub temu so govorili tisto, kar so govorili. Ti ljudje so prepričani, da imajo pravico do fašizma in rasizma.

Razlog več, da Morada prešine sijajna zamisel: za triletnike posnemiva poučno-promocijski video o tem, kako odgovorno uporabljati pištolo! In še preden rečete »Puppy Pistol«, Van Cleave že skače pred kamero s pištolo za štiriletne otroke – in ja, z uzijem za otroke, oh, in z bazuko za otroke. Zakaj bi ostal le pri tem, si misli Morad, ki posname še promocijske videe z republikanskimi senatorji, aktualnimi (Dana Rohrabacher, Joe Wilson) in nekdanjimi (Trent Lott, Joe Walsh), političnimi in moralnimi stebri Amerike, ki navdušeno – kot da promovirajo pravico do pitne vode ali pravico do brezplačnega šolskega kosila – pripovedujejo, kako nujno je, da ameriške šolarje oborožijo s pištolami in jih prelevijo v »otroške varuhe«. Kar ne bo težko: ameriški ustanovni očetje namreč v II. amandmaju ustave, ki ljudem daje tako rekoč brezmejno pravico do posesti orožja, niso postavili starostne omejitve.

Priprave na rasno vojno

Finski gejevski gik, ki se imenuje OMGWhizzBoyOMG, je na svojem youtubskem kanalu gostil 86-letnega Joeja Arpaia, razvpitega arizonskega šerifa, šovinista in etnonacionalista, ki so ga zaradi brutalnega ravnanja z zaporniki – predvsem legalnimi in ilegalnimi latinskoameriškimi priseljenci – obsodili in zaprli, Donald Trump pa ga je lani pomilostil, tako da je lahko letos, prav te dni, že tudi – magari neuspešno – kandidiral za senat. Arpaio, ki bi oborožil fetuse, je bil vidno fasciniran, ko mu je gostitelj rekel, da ima 43 kosov orožja. »Ja, pripravljam se na rasno vojno,« je dahnil OMGWhizzBoyOMG, ki je sogovornika potem vprašal, ali meni, da je Trump, njegov veliki prijatelj (Arpaio je bil prvi, ki ga je podprl!), kdaj med seksom doživel »zlati tuš«. »Ne bi me presenetilo,« je odvrnil šerif, OMG pa ga je vprašal, ali bi lahko Trumpa prepričal, da bi še njega malce potuširal z »zlatom«. Sploh ga ne bo treba prepričevati, je odvrnil Arpaio: »Če bo videl tole, mu boste gotovo všeč, ker razmišljate kot on!« Potem ga je gostitelj vprašal: »Kaj bi naredili, če bi vam ga hotel Trump potegniti – bi rekli da?« Arpaio: »Verjetno bi moral reči da.« Pravi prijatelj.

Pravica do genocida

Billy Wayne Ruddick Jr., lunatični konspirolog, fen Alexa Jonesa, ki ima Trumpa za največjega ameriškega predsednika vseh časov in najmanj rasističnega ameriškega predsednika v zgodovini (»Če bi bil rasist, zakaj bi se potem preselil v črnčevo hišo?«), je na svojem spletnem kanalu Truthbrary.org gostil Coreyja Lewandowskega, vodjo Trumpove predvolilne kampanje (zamenjal je zdaj obsojenega Paula Manaforta), in ga vprašal: »Zakaj bi moral predsednik Trump izbirati med antifašisti in fašisti? Saj je predsednik vseh ljudi?« Lewandowski je prikimal: »Saj se ti ni treba strinjati z ljudmi. Lahko se z njimi tudi ne strinjaš. Toda moraš jih spoštovati, ne pa napadati.« Ergo: s fašisti in rasisti se ni treba strinjati, toda treba jih je spoštovati. Lewandowski je s tem kakopak kanaliziral to, kar je lani avgusta, po fašistično-rasističnem shodu v Charlottesvillu, rekel Trump: da so fašisti in rasisti fejst ljudje! Billy Wayne Ruddick Jr., ki se je ob Lewandowskem počutil kot doma, je dodal: »Ne moreš napadati poštenih fašistov, ki hočejo le uveljavljati svojo pravico do tega, da sprožijo genocid. To je njihova pravica.«

Umor kot zabava

Gio Monaldo, italijanski playboy, milijarder in modni fotograf, je v svojem šovu La Vita Diamante di Gio gostil »ameriškega junaka in borca za pravice žensk«, kot ga je predstavil – O. J. Simpsona, nekdanjega nogometaša in zvezdnika, ki naj bi bil umoril nekdanjo ženo in njenega ljubimca. Gieva punca ne ve, kdo je O. J. Simpson. Le zmiguje z glavo. »Saj veš – TISTI O. J. Simpson!« Nima pojma. »Buffalo Bill!« Ne. »Gola pištola 1, Gola pištola 2, Gola pištola 3.« Niti sanja se ji ne. Potem pa začne z roko mahati proti njej – kot da jo zabada z nožem. »Aha,« dahne, »tisti O. J.!« Simpson se pri tem neskončno zabava. Gio pravi, da bi se tudi sam rad znebil žene – najraje bi jo s helikopterja vrgel v Veliki kanjon. Simpsona to zabava, a zanika, da je umoril nekdanjo ženo. Tudi to, da vse zanika, ga zabava. In zabava ga, ko mu Gio reče, da imata nekaj skupnega – oba sta lady-killers. Umor je le zabava. »Nikogar nisem ubil,« pravi Simpson. Saj.

File kitajskega disidenta

Rick Sherman, nekdanji zapornik, pa se skuša zdaj, ko je na prostosti in odrešen (po več kot 20 letih), preleviti v chefa, zato je nedavno v svojem šovu Ex-Con Second Chance kulinaričnemu kritiku Billu Jilli, nekdanjemu uredniku portala dinnerreviews.com (ki sicer ni več med živimi), pripravil nekaj nenadjebljivih – amazing, bi rekel Trump – delikates, med drugim tudi »analno postarano teletino v jagodnem kondomu«. Jilla teletine, ki se je postarala v anusu, ne more prehvaliti, tako da je pripravljen na ultimativno jed – »filet of vegetarian-fed Chinese dissident and cauliflower purée«. Po naše: »file vegetarijanskega kitajskega disidenta s cvetačnim pirejem«.

Jilla najprej začudeno pogleda, a kot pravi profi – profi pred kamero! – ne more reči ne, tem bolj, ker mu Rick zagotovi, da so usmrčenemu kitajskemu disidentu organ, iz katerega je nastal tale file, odstranili na »etičen« način. Jillo to pomiri. Zgrabi vilice – in ugrizne v človeški file. »Mmmm! Maslo. Mehak kot maslo. Noža sploh ne potrebujem. V ustih se mi kar stopi. Še žvečiti mi ga ni treba.«

Ker pa je že ravno tako silovito navdušen, ga Rick poprosi, naj se staršem usmrčenega kitajskega disidenta v kamero zahvali, ker je lahko pojedel njihovega sina. »Bilo mi je v čast in veselje,« dahne Jilla. Vsekakor – njihov sin se mu je stopil na jeziku. »Superb!«

»Najnevarnejši šov v zgodovini televizije«

Kdo je torej Amerika? So to stebri republikanske in ameriške politike, ki dojenčkom in majhnim otrokom prodajajo strelno orožje? Je to ostareli šerif, ki se mu zdi Trump tak frajer, da bi mu ga potegnil? Je to vodja Trumpove predvolilne kampanje, ki misli, da si fašisti in rasisti zaslužijo spoštovanje in da jim je treba omogočiti miroljubno protestiranje? Je to O. J., ki mu je v čast in veselje, če ljudi zabava z zverinskima umoroma, ki mu ju pripisujejo? Je to kulinarični kritik, ki mirno pojé človeško meso? Ali pa je to David Pyne, republikanski steber Utaha, ki je dr. Niru Cain-N’Degeocellu, politično korektnemu liberalcu, ki še vedno ne more preboleti volilnega poraza Hillary Clinton (in ki svoji partnerki Naomi pusti, da ga konsenzualno vara z delfinom, hčerko, imenovano Malala, pa spodbuja, da v imenu izogibanja stereotipom menstruira na ameriško zastavo in urinira stoje), v njegovem spletnem šovu Heal the Divide povedal, da bi sestavil nacionalni register vseh, ki gledajo pornografijo. Pornografija, pedofilija – ista reč!

Jasno, težava ni le v tem, da vsi ti intelektualci sploh nastopijo v šovu lunatičnega konspirologa, temveč v tem, da začnejo vljudno razpravljati z njim.

No, v neki drugi epizodi se je dr. Cain-N’Degeocello odpravil na teren, v Kingman, revno in recesijsko arizonsko vukojebino, kjer je v mestni dvorani zbral nekaj deset domačinov, Trumpovih volivcev, in jim povedal veselo novico: prihaja velika investicija, ki bo revitalizirala mesto! Aplavz! Investicija bo 300-milijonska! Aplavz! Konec brezposelnosti! Aplavz! Kingman bo ponovno velik! Potem pa jim je razkril, kaj jih bo odrešilo in povečalo, da ne rečem poveličalo: »Dobili boste 300-milijonsko mošejo!« Ljudje, še malo prej evforični, so obnemeli. »To bo največja mošeja zunaj Bližnjega vzhoda.« Ne, ne, nočemo tega sranja, so negodovali domačini. Doktor, ki se je sicer pretvarjal, da je nekdo drug (predstavnik investitorjev), jim je povedal, da jih čaka prava turistična invazija iz muslimanskih dežel. Pa so ponoreli. Nočemo! Povedal jim je, da tega ne bodo plačali sami. Spet so noreli. Nekateri so začeli odhajati. Drugi so rekli, da bo mošeja izgledala dobro le, ko bo gorela. Raje so revni in brezposelni, kot pa da bi medse sprejeli muslimane. »Saj je samo stavba,« je dahnil doktor. Ne, to bo leglo terorizma, so odvrnili domačini in dodali: »Tudi črnci pri nas niso dobrodošli, a jih toleriramo!«

Kdo izmed vseh teh Američanov, ki jih vidimo v vseh teh šovih, je Amerika? Kdo ni? Jasno, vsi ti voditelji in gostitelji – Erran Morad, OMGWhizzBoyOMG, Billy Wayne Ruddick Jr., Gio Monaldo, Rick Sherman in dr. Nira Cain-N’Degeocello – so le izmišljeni, absurdni, pompozni, histerični, tako rekoč nadrealistični liki, ki jih v šokumentarni seriji Kdo je Amerika? (Who Is America?), samozvanem »najnevarnejšem šovu v zgodovini televizije«, igra Sacha Baron Cohen, eks Borat, eks Ali G, eks Brüno, Američani – in ameriške korifeje – pa jo tu odnesejo precej slabše kot v »Učenju o ameriška kultura za krasna narod kazahstanski«.

Najprej si rečete: Cohen jih je »dobil«! Dobro jih je! To jih je »ujel«! Že, a to ni skrita kamera, to ni Punk’d. Vsi ti Američani so vedeli, da jih snemajo, vedeli so, da nastopajo v šovu (youtubskem, spletnem, televizijskem), vedeli so, da bo to, kar snemajo, javno predvajano. In čeprav so vse to vedeli, so govorili tisto, kar so govorili. A po drugi strani – le zakaj tega ne bi govorili? To, kar govorijo (fašisti in rasisti so fejst, otroke je treba oborožiti, nočemo muslimanov ipd.), je po novem nekaj »normalnega«. Trump je to retoriko implementiral, blagoslovil in »normaliziral«. Ti ljudje so prepričani, da imajo pravico do fašizma in rasizma – če imajo pravice geji in priseljenci in begunci, potem jih imamo tudi mi! Itak se imajo za manjšino, ki ji grozi genocid. Belci izginjajo, so prepričani.

Ko jih gledate, se zdi, kot da vedo, da je pod masko Sacha Baron Cohen, in da sprejemajo igro, da torej le igrajo (videti so kot komiki), a ravno to zbuja največje nelagodje – da ničesar več ne skrivajo, da se ne zadržujejo več, da so jezovi popustili. Da nič ne mislijo, a to mislijo smrtno resno. Da s tem, kar govorijo, ne opisujejo svojih divjih, krutih fantazij in sanjarij, temveč samo realnost. Ne govorijo o tem, kar je nemogoče (o tem, kar je le »plod njihovih bolnih fantazij«), ampak o tem, kar je postalo s Trumpom mogoče. Retorika nasilja in sovraštva deluje zabavno. Poješ človeka – nič takega!

Politična apokalipsa zdaj

To, da fašistoidna retorika deluje zabavno, zbuja hudo nelagodje, še hujšega pa zbuja to, da fašistoidna retorika deluje vse bolj legitimno. Pa ne le zaradi Trumpa (ali Orbana, Kaczyńskega, Le Penove in Alternative za Nemčijo, če hočete). Za začetek, lunatični alterdesničar Billy Wayne Ruddick Jr. v svojem šovu »gosti« demokrate in liberalce (politike, znanstvenike, TV-voditelje) in jim potem smrtno resno razlaga najbolj kretenske teorije zarote: dr. Francisa Collinsa, direktorja Nacionalnega inštituta za zdravje in vodjo projekta Človeški genom, prepričuje, da so v hrani kemikalije, ki ljudi spreminjajo v transspolna bitja, in da aidsa sploh ni in da si ga je izmislila farmacevtska industrija, Jill Stein, nekdanjo predsedniško kandidatko zelenih, prepričuje, da so podnebne spremembe le potegavščina in da hurikane ustvarja CIA, Teda Koppla, legendarnega TV-voditelja, prepričuje, da je bilo na Trumpovi inavguraciji več ljudi kot na Obamovi (in da so na Obamovo pripeljali lutke), Howarda Deana, nekdanjega kandidata za predsedniškega kandidata demokratske stranke, prepričuje, da Hillary Clinton v resnici ni ženska (glejte fotko, na kateri urinira stoje!, ali pa fotko, na kateri ima v mednožju penisoidno izboklino!), Barneyja Franka, nekdanjega demokratskega kongresnika, prepričuje, da je tisti »sextape«, na katerem Trump pravi, da lahko vsako žensko »zgrabiš za pičko«, le ponaredek »komunistične TV-mreže« CNN in da je Hillary šefica pedofilske mreže, ki je bazirana v kleti neke picerije (kjer si otroka dobil zastonj), Bernieja Sandersa, kandidata za predsedniškega kandidata demokratske stranke, pa prepričuje, da lahko neenakost v Ameriki odpravijo tako, da 99 odstotkov preprosto spravijo v tisti elitni »en odstotek« (100 odstotkov bo potem en odstotek).

Cohenu vsi triki in štosi resda ne uspejo, a bilo bi dejansko čudno, če bi mu – Ameriko je namreč zdaj, ko izgleda kot svoja lastna parodija, težko, že kar nemogoče parodirati.

Jasno, težava ni le v tem, da vsi ti liberalci, demokrati, znanstveniki in intelektualci sploh nastopijo v šovu lunatičnega, ksenofobičnega, homofobičnega, rasističnega alt-right konspirologa, temveč v tem, da začnejo z njim povsem vljudno in smrtno resno razpravljati, da mu začnejo smrtno resno dokazovati, da to, kar govori, ni res, in da si smrtno resno ogledujejo njegove »kronske« fotke in »kronske« grafe, s čimer – magari nehote – kanalizirajo Trumpov »šokantni« dictum, da so tudi fašisti in rasisti fejst ljudje, fine people. Prepričanje, da je treba lunatikom dokazovati, da v tisti piceriji zraven pice niso stregli še brezplačnih otrok, govori o stopnji sprijaznjenosti s politično apokalipso.

Vse alergije alterdesnice

A nikar si ne recite: oh, kako slepa je ideologija! Ne, au contraire: ideologija vidi v temi! Sacha Baron Cohen resda obnovi nekaj svojih starih infantilnih hitov (nekemu črnskemu reperju med »bitko talentov« zapoje, da ima »večji falos kot on«, Royu Mooru, nekdanjemu republikanskemu senatnemu kandidatu, obtoženemu pedofilije, teži z »geigerjevim števcem« za pedofile, ki »potrdi«, da je res pedofil, Corinne Olympios, zvezdnico nekega resničnostnega šova, prepriča, da posname promocijski video, v katerem laže, da je mesec dni preživela v Sierri Leone, da je tam reševala obolele za ebolo in da je en passant pred pokolom rešila šest tisoč civilistov, neko floridsko galeristko prepriča, da njegovemu slikarskemu čopiču daruje nekaj sramnih dlačic ipd.), toda vsi ti Američani, ki jih je »ujel«, itak v vsaki teoriji zarote in v vsakem napadu na Donalda Trumpa, njihovega guruja (superjunaka, mesijo, odrešitelja ipd.), vidijo le potrditev, da imajo prav, zato bodo tudi v šovu Kdo je Amerika? videli le potrditev, da imajo prav.

Še huje: v Cohenovem šovu vidijo svoj šov. Ali bolje rečeno: Cohenov šov je njihova platforma, njihova tribuna, njihov forum – tu lahko končno povejo vse! Nekdanji ameriški podpredsednik Dick Cheney, avtor številnih vojn in fen mučenja z waterboardingom, lahko tu mirno pove, katera je njegova najljubša vojna (operacija »Desert Storm« leta 1991, vsega je bilo dovolj, tako fajn so se imeli ipd.), obenem pa se Moradu – prav tako fenu mučenja z waterboardingom – podpiše na »waterboard«, galonsko ročko, s katero muči ženo in teroriste. Chip Limehouse, nekdanji republikanski kongresnik iz Južne Karoline, lahko tu mirno kaže svojo alergijo na geje in črnce. Trije Trumpovi volivci, med katerimi je tudi predsednik organizacije Državljani za preselitev beguncev, lahko tu mirno kažejo svojo alergijo na »ilegalne priseljence«, ki po njihovem v Ameriko prihajajo le zato, »da bi se lahko drogirali in alkoholizirali in da bi lahko posiljevali najstnice« (tem stereotipom tako verjamejo, da se celo maskirajo v seksualne »vabe« za »ilegalne priseljence« in opremijo z gumijastimi vaginami, kar govori o tem, kaj vse morajo početi patrioti, da bi »Ameriko naredili ponovno veliko«). Trije alt-right troli, znani po spletnem blatenju beguncev, žensk, gejev ipd., lahko tu mirno kažejo svojo alergijo na gibanje #JazTudi (»Zavzeti hočejo svet!«) in lezbijke (ženskam podtikajo plenice, ki nič hudega sluteče dojenčke spreminjajo v transspolna bitja, kar je genocid!). David Clarke, nekdanji šerif v Milwaukeeju (Wisconsin) in veliki Trumpov podpornik, lahko tu mirno kaže svojo alergijo na antifašistično gibanje (»Proti njim je treba uporabiti silo, zapreti jih je treba«), orožarski lobist Daniel Roberts pa lahko tu kaže alergijo na muslimane in smrtno resno verjame, da se lahko pred islamističnim napadalcem ubraniš tako, da ga z zobmi nenadoma zgrabiš za tiča: »Vdaj se ali pa ti ga odgriznem!«

To mu – med lekcijo o tem, kako se ubraniš pred obglavljenjem – svetuje Morad ( ja, Roberts z zobmi res zgrabi Moradovega gumijastega tiča!), ki Jasonu Spencerju, republikanskemu kongresniku iz Georgie, omogoči, da nekaznovano, brez sramu in brez slabe vesti vpije »nigger, nigger, nigger«, obenem pa ga – med lekcijo o tem, kako se ubraniš pred ugrabitelji – prepriča, da se lahko pred islamističnim napadalcem ubrani le tako, da proti njegovi pištoli juriša ritensko – z golo zadnjico. Muslimani so homofobi – in to jih ubije! Republikanski kongresnik gre potem res do nazga – z golo ritjo juriša proti Moradovemu koltu! Pri tem pa vpije: »Če se te dotaknem, boš postal gej! Če se te dotaknem, boš postal gej! U-S-A! U-S-A!«

Ni kaj, tu lahko rečejo res vse, tu so lahko politično nekorektni, tu lahko izživijo vse svoje predsodke, tu se jim ni treba samocenzurirati in tu se jim ni treba bati cenzure. Tu lahko Mehičanom rečejo »kriminalci, morilci, posiljevalci«. Tu lahko Afroameričanu rečejo »nigger«.

Živeti v Trumpovi glavi

Sacha Baron Cohen, po malem trol, po malem antropolog, po malem Michael Moore, po malem Stanley Milgram, po malem heretik, po malem protestnik, po malem Paul Kersey, po malem virus, po malem Banksy, po malem Andres Serrano, jim le omogoči, da so to, kar so. Da pokažejo svoj pravi jaz, da se sprostijo in da zlezejo v svoj lik.

Sploh pa vseh teh Američanov ne bi prav nič motilo, če bi ugotovili, da so Morad, OMG, Billy, Gio, Rick in dr. Nira le fejki, le fiktivni liki, ki jih igra Sacha Baron Cohen, saj živijo v Trumpovi glavi, alternativni realnosti, v kateri so fake news nova normalnost. Ko je Joe Arpaio ugotovil, da ga je Cohen nategnil, je dahnil le: »Pokazal je, kako zelo podpiram predsednika Trumpa.« In dodal: »A povem vam tole – ne bo dobil oskarja.« Hotel je reči emmyja.

Toda po drugi strani: ko gledate vse te Američane, se zdi, kot da vedo, da se za vsemi temi maskami skriva Cohen. Liki, ki jih igra, so itak videti tako regresivno, tako groteskno, tako karnevalsko, tako frankensteinsko in tako fiktivno, da bi z njimi težko koga pretental, razen kakopak vernikov, ki pa vse te like kupijo prav zato, ker so tako regresivni, groteskni, karnevalski in frankensteinski kot njihova ideologija. Ta ideologija poganja republikanske politike, ki vodijo Ameriko – in ki se, kot vidimo, krasno razumejo s fikcijami.

Pravi Američani živijo v neprestanem strahu. Ker pa hočejo biti pravi Američani, najbolj ljubijo, najbolj spoštujejo in najraje volijo prav tiste, ki jih najbolj strašijo.

Cohenu, ki v svoji sagi o krvoločni zabavnosti ameriške identitete pokaže, kako nevarna je postala zabava in kakšni troli so postali politiki, vsi triki in štosi resda ne uspejo, a bilo bi dejansko čudno, če bi mu – Ameriko je namreč zdaj, ko izgleda kot svoja lastna parodija, težko, že kar nemogoče parodirati.

Cohen je trumpovce prelevil v svoje igralce. In treba je reči: vloge so odlično odigrali. Pripravljeni so – čakajo le še, da jih Trump razporedi. Vpoklical jih je že – in v nekem smislu jih je tudi že razporedil. Vedo, da sledijo klicu dolžnosti, klicu domovine, klicu zgodovine. Sam Donald Trump itak že ves čas izgleda tako, kot da nastopa v šovu Kdo je Amerika?. Njegovi feni so se mu le pridružili.

Jason Spencer, republikanski kongresnik iz Georgie, ki je z golo ritjo jurišal na »islamističnega« Morada, je napovedal, da bo zaradi »škandala«, ki ga je s tem povzročil, odstopil, toda obenem je poudaril, da je vse tisto počel zato, ker ga je Morad/Cohen tako prestrašil, da je res mislil, da ga bo kdo napadel.

Logično: pravi Američani – lunatični, paranoidni, trumpovski konspirologi – živijo v neprestanem strahu. Nenehoma jih je strah. Neprestano jih kdo ogroža. Nenehoma jim življenje visi na nitki. Definira jih prav strah. Brez strahu jih ni – sprhnijo. Dokler živijo v strahu, so pravi Američani. Če ne živijo v strahu, niso pravi Američani. Ker pa hočejo biti pravi Američani, najbolj ljubijo, najbolj spoštujejo in najraje volijo prav tiste, ki jih najbolj strašijo.