Marko Pogačar: Bog ne bo pomagal

Na robu in na dnu, sami

Zbirka kratkih zgodb hrvaškega pesnika in pisatelja mlajše generacije Marka Pogačarja (letnik 1984) je postavljena v prepoznaven čas. Dogajalni prostor je razprt med domačijske mračne ulice hrvaških predmestij in ždenje v tujih mestih, omenjajo se ameriške province in imena med drugim potegnejo na madžarska, vendar tudi tam s pomenljivo šahovnico kot emblemom in spominom na domači kraj. Tako zgodbe druži predvsem čas, v katerem se nič ne da, v katerem je nebo ne le prazno, temveč tudi mračno in vse skupaj nekako sluzasto.

To je proza, ki uspešno gradi na atmosferah in te so pretežno v sivih in temnih odtenkih. Ne glede na to, kdo pripoveduje: enkrat je to vsevednež iz nekje vmes, recimo v zgodbi o soočenju ustaškega domoljuba iz druge svetovne vojne s fantkom, drugič kar veteran iz domovinske vojne, izpoved kompulzivnega drobilca polžev, ki se odpravi na popivalsko turnejo in se konča, kot se mora, v krvi, znoju in solzah. Ali pa se pisec zateče k vzorniku, bogu, ki živi v Utrechtu in se je po karieri v enem najuspešnejših bendov v regiji umaknil, kot se zdaj umika v klavzuro sam. Zadnje tri zgodbe so svojevrsten minimalističen spust od črke proti glasu in na dno, tako so tudi naslovljene.

Pogačarjeve zgodbe ne govorijo o kakšnih prelomih v stvarnosti, to je čas po koncu časov, ko se je vse že zgodilo, a na napačen in neosvobajajoč način. Opisujejo mračne mestne eksterierje in v njih poseljene urbane posebneže, obremenjene s preteklostjo, ki je ne morejo pogoltniti in prebaviti. Na pleča preživelih pritiska kot breme in v tem so v nekakšni skupni kolektivni mori, na osvobojenih ozemljih bifejev ali še bolj odljudni, z zablokirano komunikacijo in mimobežnimi druženji. Nad vsem pa ždijo – morda je to skupni imenovalec, morda pa tudi glavni protagonist zgodb – težko nebo in svet senc, gnitja in razpada, mrtve ptice in druga zloslutna znamenja.

Pogačarju uspeva z drzno metaforiko, recimo o poletju, ki je kot rak samotarec naseljeno v koledarju in čaka, da ga izrine jesen, ustvariti tisto vlažno in nejasno, skrivnostno ozračje, značilno za film noir: socialno izgubljeni junaki, brezdelni in brezposelni, čudaški in preganjavični, s težavami, ki se od prve runde proti zadnji stopnjujejo, mračna, ne vedno pregledna in ponekod fantastična, tesnobno čudežna atmosfera in ulice, polne nasilja ali vsaj sanjarjenja o nasilju, ki naj prekine nevzdržno rutino. Pri tem je tipično, da recimo junakom psi lajajo njihove priimke in jim gre to blazno na živce, zraven pa seveda tudi vsi, ki so jim vsaj približno podobni. Še najbolj tisti, ki so taki, kakršni so bili nekdaj sami: tako imamo skoraj parafrazo zgodbe o Samovem sinu Berkowitzu, ki ga je h krvoprelitjem napeljeval sosedov pes. Lajaje mu je sporočal ukaze od zgoraj.

Pogačarju se pozna, da je pretežno pesnik, zato je to zbirka, ki jo bolj kot zgodbarski preobrati (glede teh je škrt) zaznamujeta posebna jezikovna občutljivost in sposobnost sugestije, da se znajdemo v času, ko je konec sveta že za nami.