Patrick Modiano: Pasja pomlad

+ + + + +

Nobelovčev kratki roman, ki bralcu vzame le dobro uro.

A zanjo je kajpak poplačan s slogom, v katerem so stavki kot magnet, ki z enako močjo vleče prav do zadnje strani. Kaj je torej pisateljeva čarobnost? Ko je francoski pisatelj Patrick Modiano izvedel, da je dobil Nobelovo nagrado, so ga obkolili novinarji, on pa je namesto z evforijo postregel s skrbjo: »Rad bi vedel, zakaj so me izbrali.« Pasja pomlad je knjiga o umetnosti spominjanja. Romani podrobno upodabljajo svoje glavne junake, francoski romanopisec pa naredi nasprotno: z eno samo fotografijo prikliče spomine, ki pa narišejo le obris sence izginulega fotografa. Ali z besedami romanesknega pripovedovalca: »Ni maral, da bi ljudje in stvari izginili, ne da bi pustili sled za seboj.« Današnji čas je doba hiperprodukcije in kopičenja obilja, avtor pa za izhodišče postavi smeti, se pravi spomin na tovariša, ki se je odselil in izginil pred 30 leti. Nekdanji fotograf je bodočega pisatelja izzval: je moč z besedami ustvarjati tišino?

Modiano odgovori z glasno tišino, v kateri prednjači opazovanje. Ničesar, kar išče, ne najde, nobenega izmed akterjev dogodkov daljne pomladi 1964 ne sreča na novo. A vseskozi najdeva: iščoč okultističnega zdravnika, za katerega je vedel, da je živel v mlinu, seveda ne sreča, pač pa prepozna stavbo po fotografiji mladenke, ki jo je fotograf posnel prav tam. Pisec ne prinaša peripetij, velikih dialogov, fatalnih trenutkov, upodablja umetnost spomina. V kateri je pot brskanja po spominih in obiskovanje ulic izpred desetletij tista dinamična energija, ki poganja tekst in življenje. Z nekaj nostalgije na čas, ko so po velemestih kolovratili klateški psi, ko je postopač po Parizu še lahko doživel, da mu je prijatelj padel z neba – ko se mu je nenadoma pridružil pasji klatež in sta potem v dvoje osvajala ulice in bistroje.