Dr. Jože P. Damijan, ekonomist

»Tovarnarji so bolj kratkovidni«

Dr. Jože P. Damijan, profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete, zase odkrito pravi, da je svojo kariero kot tako imenovani mladoekonomist pred 15 leti začel učbeniško, brez upoštevanja splošnega družbenega konteksta. Tedaj je bil tri mesece tudi minister za razvoj v prvi vladi Janeza Janše in zagovornik uvajanja enotne davčne stopnje, ki bi razbremenila bogatejše. V zadnjem obdobju, predvsem pa po krizi, je svoje poglede razširil. In res, Damijan je danes eden najproduktivnejših ekonomistov, z visoko dodano vrednostjo. Njegov blog, ki ga piše že več kot deset let, je eden najbolj branih. Loteva se raznovrstnih tem in na nekaterih področjih, kot je gradnja drugega tira, so njegove analize že nepogrešljive.

Kakšen davek je pravičen davek?

To je zelo staro vprašanje, na katero ni dokončnega odgovora. Ustanovitelja ekonomske znanosti Smith in Ricardo sta denimo trdila, da mora biti delo plačano tako, da bo zagotavljalo delavcu primeren položaj v družbi.

Delavec v Veliki Britaniji mora imeti še za pivo, v Franciji pa za vino, je trdil Marx.

No, Smith je govoril o usnjenih čevljih. V glavnem, plača mora delavcu zagotavljati spodoben položaj v družbi. Ta ideja je bila aktualna, dokler niso po Marxu prišli v ospredje tako imenovani vulgarni ekonomisti, ki so trdili, da se lastniki kapitala žrtvujejo, da se odrekajo tekoči porabi, da lahko investirajo, in da morajo za to biti pravično nagrajeni. Za njimi pa t. i. marginalisti, ki so razvili teorijo, da sta delo in kapital plačana na podlagi njunih »mejnih prispevkov« k ustvarjenemu dohodku. Hudič pa je v tem, da teh mejnih prispevkov dela in kapitala sicer v praksi ni mogoče izmeriti, vendar pa teorija omogoča, da lahko katerokoli višino plače pojasnite kot skladno z mejnim prispevkom dela. Danes glede davkov ne obstaja kriterij pravičnosti, ampak je davčna politika stvar ureditve vsake družbe posebej. Je vprašanje političnega konsenza v družbi. V skupini držav OECD imate države z izredno nizko obdavčitvijo dela, to so predvsem anglosaške države, na Japonskem in v Avstraliji pa si morajo ljudje sami plačevati zavarovanje za zdravstvo in pokojnine. Vulgarni libertarci to imenujejo svoboda izbire. In v OECD imate države, kjer so davki in prispevki zelo visoki. Skratka, odgovora na to, kaj je pravično plačilo posameznim produkcijskim faktorjem ali kaj je pravičen davek, ne boste našli.

Toda stranke Šarčeve koalicije so dosegle konsenz, da je v Slovenij delo obdavčeno preveč, kapital pa premalo. Hkrati pa tudi OECD po novem državam svetuje, naj kapital, kot so dobički, dividende, nepremičnine, višje obdavčijo. Zakaj?

Večinoma zato, ker zaradi avtomatizacije in robotizacije pada delež dela v svetovnem BDP-ju, četudi so robote ustvarili ljudje. Znotraj EU pravkar sodelujem v raziskovalnem konzorciju, kjer preučujemo splošni družbeni učinek robotov na neko družbo. Dejansko se ukvarjamo s preučevanjem možnosti uvedbe davkov na robote. Ko namreč robot nadomesti človeka, sledi izpad prihodkov v proračun in druge blagajne. Ta robot bi moral ta izpad nadomestiti. Razvoj gre dejansko v smeri davka na robote, ki ga zdaj zagovarjajo mnogi ugledni podjetniki, kot je Bill Gates. Tisti, ki investira v avtomatizacijo ali robotizacijo, bo moral odvajati del dodatnega prihodka državi v obliki novih prispevkov oziroma višjih davkov. Davek na robote je dejansko oblika zvišanja davka na kapital.

V Sloveniji ekonomisti trenutno opažate, da so davčni odpustki za investicije in razvoj, v obliki olajšav pri izplačilu dobička, zelo visoki.

Res je, ti novi predlogi dejansko gredo v drugo smer, zato da v času uporabe robota kompenziraš izpad socialnih prispevkov, ki jih namenjaš za odpuščene delavce. To je pravično. Počasi prihajamo v družbo, o kateri je že pisal Keynes, to je družba, v kateri bomo manj delali in kjer bodo roboti delali za nas, mi pa bomo imeli več prostega časa.

Morda bi bilo bolje reči, da smo na križišču. Lahko gremo v smeri družbe, kjer bomo imeli več prostega časa in univerzalni temeljni dohodek, lahko pa gremo v smeri družbe revnih brezposelnih in nesramno bogatih posameznikov.

Tako je. Smo v obdobju prehoda, ko je negotovost visoka, veliko je upora in družbenih konfliktov. Spomnite se na ludiste, ki so nekoč razbijali stroje, na koncu pa je vendarle prišlo do družbenega konsenza in ureditve socialnih pravic. Tako bo tudi zdaj. Prehodno obdobje bo boleče, a politiki si na koncu ne bodo mogli privoščiti, da bodo široke množice stradale.

Še posebej me moti, da na čelu teh zahtev stoji gospod Akrapovič, ki mu je država v zadnjih letih priznala mnoge olajšave zaradi investicij v razvoj.

Mislite, da bodo to sprevideli tudi tovarnarji? Recimo Klub slovenskih podjetnikov, katerih člani so ta teden grozili z izselitvijo iz Slovenije, če jim bo država v prihodnosti naložila nove davščine? Gospod Akrapovič si bo zato izplačal nekaj več kot 30 milijonov evrov akumuliranega dobička.

Tovarnarji so bolj kratkovidni. Naši podjetniki navadno pravijo, da bodo plačevali zgolj toliko davkov, kolikor dobijo storitev od države, in nič več. Ne zanima jih širši vidik, kot recimo, da če ti ne boš svojih zaposlenih dobro plačeval, to je precej več, kot znaša minimalna plača, oni ne bodo kupovali tvojih izdelkov. Podjetniki te povezave ne vidijo oziroma gledajo zgolj enostransko. Še posebej pa me moti, da na čelu teh zahtev zdaj stoji gospod Akrapovič, ki mu je država v zadnjih letih priznala mnoge olajšave zaradi investicij v razvoj, zaradi česar davka na dobiček praktično ni plačeval.

Podjetnike zdaj razburja predlog, zapisan v koalicijski pogodbi, po katerem bi dohodke iz kapitala po novem obdavčili z dohodnino in ne po sedanji, cedularni enotni davčni stopnji. Je ta smer razvoja pravilna?

Davek na kapitalske dohodke je danes načeloma 25-odstoten, a preden pride do njegovega izplačila, mora podjetje plačati še davek na dobiček, ki danes brez olajšav znaša 19 odstotkov. Če bi kapitalske dohodke obdavčili z dohodnino, bi bil skupen davek verjetno še višji. Ista dilema se pojavi pri oddajanju nepremičnin. Če si kupil nepremičnino, ki jo boš kasneje oddajal, si davek na svoj dohodek, s katerim si jo kupil, že plačal. Če ta denar investiraš in pobiraš najemnino in nanjo plačuješ davek na dohodek iz kapitala, je ta dohodek dvakratno obdavčen. Cedularno obdavčitev teh dohodkov imamo zato, da skupna obdavčitev ne bi bila previsoka. Če bo država s to obdavčitvijo šla previsoko, se ljudem določene naložbe enostavno ne bodo več izplačale. Sam bi zato sklenil takole: če je zgornja obdavčitev dohodkov iz dela 50-odstotna, potem tudi obdavčitev kapitalskih dohodkov, torej seštevek vseh davkov na dohodek in kapital, ne bi smela biti višja. V vsakem primeru pa bi za to morali narediti analizo, v kateri bi ugotovili, katera stopnja je optimalna. Meni se sedanja stopnja ne zdi napačna.

Ampak ali ni to dejansko debata o bogatih in revnih? Upor proti temu, da bi kapitalske dohodke, kot so recimo dividende, obdavčili z dohodnino, je velik zato, ker imamo v Sloveniji 50-odstotno dohodnino za dohodke nad 71 tisoč evrov na leto, o katerih lahko 99 odstotkov prebivalstva zgolj sanja.

Seveda, gre za zgornji odstotek prebivalstva, ki bi ga ta ukrep najbolj prizadel. Tisti, ki so v spodnjem, 16-odstotnem dohodninskem davčnem razredu, si težko privoščijo nakup še ene nepremičnine, ki bi jo na primer lahko oddajali. Vemo pa tudi, kaj je posledica, če znižuješ obdavčitev kapitala. Ker je kapital koncentriran pri bogatih, se s tem posledično neenakost v družbi povečuje. Vse to so argumenti, zaradi katerih je dobro kapital pri bogatih malce bolj obdavčiti. A še enkrat – čeprav sam podpiram socialne politike, sem proti temu, da se nekateri ukrepi uvajajo ad hoc, brez ustreznih analiz. Žal je ob tem treba upoštevati še, da je v razmerah globalizacije kapital izredno mobilen in nam lahko pobegne.

Če torej povzamem debato o davčni reformi: Nujno je uvesti nepremičninski davek in nekatere trošarine, recimo za sladke pijače. Treba je tudi dvigniti davek na dobiček. Vprašanje pa je, ali je treba davek na dohodke iz kapitala še dodatno dvigniti oziroma obdavčitev prenesti v dohodnino. Se strinjate s tem zaporedjem?

Da, lani in letos sva s kolegom Binetom Kordežem naredila več simulacij, kako spremeniti davčni sistem. Zelo velike spremembe niso nujne, so pa potrebne prilagoditve. Gotovo je treba uvesti nepremičninski davek in uvesti ali spremeniti nekatere trošarine, denimo na sladke pijače in vino. Poleg tega je treba uvesti minimalno stopnjo davka na dobiček, ki ga mnoga tuja podjetja praktično ne plačujejo ali pa ga zaradi olajšav za investicije plačujejo zelo malo, okoli pet odstotkov. Pri osemodstotni minimalni obdavčitvi bi to pomenilo dodatnih 90 milijonov evrov prihodkov v proračun, pri minimalni desetodstotni obdavčitvi bi to pomenilo okoli 110 milijonov. Ob tem bi opozoril še na otroške olajšave v dohodnini, ki danes koristijo predvsem bogatejšim, tistim z razmeroma nizkimi dohodki pa skorajda nič.

Kaj predlagate?

Lahko bi uvedli avstrijski sistem, po katerem vsak otrok dobi določen dodatek, ne glede na premoženjski status staršev. V Avstriji ta dodatek znaša okoli 250 evrov, v Sloveniji, sva izračunala, bi lahko znašal med 90 in 150 evri. Z Anžetom Vohom Bošticem sva poleg tega predlagala še spremembo sistema donacij nevladnim organizacijam ter športnim in kulturnim društvom. Predlagala sva model donacij »5 + 10«. To pomeni, da bi podjetja lahko za znižanje davčne osnove uveljavljala donacije v višini pet odstotkov letnih prihodkov – danes znaša ta delež le 0,5 odstotka prihodkov – dodatno pa bi lahko 10 odstotkov odmerjenega davka na dobiček namesto v proračun namenila za donacije. Nevladne organizacije igrajo namreč v naših družbah izredno pomembno vlogo. Spomnite se, da so prav one na ravni EU zaustavile podpis spornega prostotrgovinskega sporazuma TTIP.

Deleže v NLB bi lahko kupili domači državni ali paradržavni skladi. Sam bi dal tudi posebno spodbudo malim delničarjem ali zasebnim investitorjem.

Kaj pa minimalna plača? Podpirate povišanje minimalne plače, kot je dogovorjeno med koalicijskimi partnerji, ali menite, da bo to škodovalo gospodarstvu in zaposlenim?

Na to temo je bilo narejenih več kot sto raziskav, od katerih so številne prišle do ugotovitev, ki so bile ideološko obarvane, glede na to, kdo je raziskavo naročil. Če so jih denimo naredili desno usmerjeni financerji, so pokazale negativne učinke povečanja minimalne plače. A metaanaliza teh analiz je pokazala, da negativnih učinkov uvedbe ali povečanja minimalnih plač dejansko ni. Zelo znano knjigo o mitu negativnih učinkov minimalne plače in napak v ocenah sta napisali avtoriteti med ekonomisti, David Card in Alan Krueger, leta 1995. Kljub temu je v ekonomskih učbenikih ta mit, da minimalne plače in sindikati uničujejo delovna mesta, še vedno ostal. Raziskave, ki jih je v Sloveniji naredila Arjana Brezigar Masten s sodelavci ali gospod Milan Vodopivec, ravno tako kažejo, da je dvig minimalne plače v Sloveniji s seboj prinesel negativne učinke, kot je višja brezposelnost. A sam menim, da ti avtorji niso upoštevali povečane brezposelnosti zaradi krize.

Ko ste bili še minister v prvi vladi Janeza Janše, ste zagovarjali enotno davčno stopnjo, nato ste svoje teze spremenili. Je tudi v ekonomiji ali na Ekonomski fakulteti v zadnjih letih prišlo do, recimo, streznitve?

Ekonomska fakulteta je bila levo usmerjena do prihoda moje generacije, ki je študirala v tujini. Če pogledam retrospektivno, na zadnjih 15 let, je generacija ekonomistov za menoj na fakulteto prinesla zahodno učbeniško ekonomijo, ki pa je amerikanizirana, temelji na hudih predpostavkah in ne upošteva splošnega družbenega konteksta. Pred letom 2008 je bila, priznam, naša skupina zelo glasna. Potem je prišla kriza, ki nas je presenetila in do katere smo slej kot prej morali vsi zavzeti določeno stališče. Je bila ta kriza posledica krize kapitalizma? Je šlo le za zunanji šok? Sam sem na teh mestih naredil korak nazaj in se tudi miselno razšel z mnogimi kolegi.

Katera točka, katero vprašanje je bilo ključno?

Sam sem se že pri uvedbi enotne davčne stopnje zavzemal, da bi neto plače ostale nespremenjene in da znižanje dohodnine ne bi vodilo v povečanje dohodkovnih razlik, kasneje pa so se še bolj pokazale razlike pri tem, koliko ima kdo socialnega čuta. Ključno vprašanje je bilo, ali se trg, ekonomija lahko sama regulira. Mislim, da se je v zadnji krizi jasno pokazalo, da so vsi modeli, ki so temeljili na racionalnih pričakovanjih in nekakšni nevidni roki, hudo zgrešili. Mnogi ekonomisti, katerih modeli ključno temeljijo na nerealnih predpostavkah, tega koraka nazaj niso zmogli.

Stranka NSi zase trdi, da ima najboljši gospodarski program. Je tudi stranka, ki se predstavlja kot zagovornica podjetnikov. Kako bi ocenili njena ekonomska stališča?

Gospodarski program NSi, ki ga je nekoč pomagal pisati Rado Pezdir, je iz prejšnjega časa. Oni vidijo le eno plat enačbe, to je spodbujanje ponudbe, produkcije, podjetništva, slepi pa so za drugo plat, to je za zagotavljanje adekvatnega povpraševanja. Njihova osnovna filozofija je, da je treba znižati davke premožnejšim, pa se bodo dodatni prihodki prelili v višjo porabo ali investicije naprej in zvišali BDP. Vendar je to mit, ki ga nikjer v svetu empirične analize ne potrjujejo. Premožni zaradi tega ne trošijo več, njihovi prihranki pa se ne prelijejo v dodatne investicije in nova delovna mesta. Tudi Šušteršičeva uvedba olajšav za investicije leta 2012 ni povečala podjetniških investicij, ker pač ni bilo dovolj povpraševanja. Ko imaš krizo povpraševanja, to krizo rešuješ s stimuliranjem predvsem zasebne porabe prek socialnih transferjev in javne porabe prek javnih investicij. Investicije podjetij se zgolj prilagajajo prevladujočim sentimentom v gospodarstvu. V NSi teh stvari ne razumejo, čeprav je to ključni element makroekonomije, ki se predava v drugem letniku študija.

Nikoli nisem razumel, zakaj je Slovenija privolila v to. Ne razumem, zakaj naj bi neki državi, Madžarski, podarili 255 milijonov evrov.

Kdaj bo prišla kriza?

Če pogledamo zadolženost podjetij ali prebivalstva, so v ZDA že onstran tistega, kar je bilo leta 2008. Nekaj se kuha.

V Sloveniji smo nanjo pripravljeni?

Veliko bolje kot leta 2008. Pred krizo leta 2008 zadolženost gospodinjstev ni bila težava, težava tudi ni bila nizko zadolžena država, problem je bila zadolženost korporativnega sektorja, torej podjetij. Zunanji šok je tedaj povzročil padec povpraševanja pri slovenskih podjetjih, od katerih so bila nekatera preveč zadolžena, to breme je nato padlo na banke, ki so se tedaj zadolževale na zunanjem trgu, zunanji finančni trg je zamrznil in banke so začele stiskati podjetja. Danes je ta scenarij manj verjeten, ker so se vmes podjetja že razdolžila in postala previdnejša. Še nekaj časa bodo, dokler jih ne bo spet zgrabila evforija. To so vse živalski nagoni, ki jih je težko brzdati. A če bo prišlo do krize, bo zdaj učinek domin veliko manjši.

Kaj pa naš veliki izvoz, kot Ahilova peta? Ali ne bomo zboleli, če bo Nemčija kihnila?

Drži, naš izvoz pomeni že več kot 35 odstotkov BDP-ja, in kot majhna ekonomija smo temu šoku hudo izpostavljeni. Če bo, tako kot leta 2008, svetovna trgovina padla za eno četrtino, bo tudi nam izvoz strmo padel, skupaj z rastjo BDP-ja. K sreči je 80 odstotkov naše trgovine vezane na evropske verige vrednosti, ki so razmeroma stabilne. Problem je lahko trgovinska vojna, ki pa je lahko tudi priložnost. Vidim, da velike korporacije zaradi carin načrtujejo umik proizvodnje iz Kitajske – Apple denimo – in se pripravljajo na selitev svoje proizvodnje v na primer Vzhodno Evropo.

Ampak dejanski vzroki krize evra, to so izredni veliki presežki Nemčije, ki povzročajo primanjkljaje na evropski periferiji, še niso rešeni, kljub vsem kritikam. Drži?

Večina ljudi sicer tega proble ma ne razume, naj zato razložim. Nemčijo so mnogi kovali v zvezde kot super državo z velikimi izvoznimi presežki, a Nemčija teh presežkov ni imela pred vstopom v območje evra. Pred evrom je tečaj nemške marke v primeru izvoznega presežka avtomatsko apreciral, zato je bila njena zunanja trgovina bolj ali manj izravnana. Po vstopu v evro je ta avtomatski mehanizem odpadel, Nemčija je začela kopičiti izvozne presežke, te pa so nemške banke posojale drugim bankam, predvsem na evropski periferiji, od Irske do Grčije. Tam so banke perifernih držav dajale kredite tudi zato, da so Irci in Grki lahko kupovali nemške proizvode. Nemci so torej deloma sami spodbujali povpraševanje po svojih izdelkih. Danes ima Nemčija še vedno velike presežke, ki pa niso več zrcalna slika primanjkljaja perifernih držav v Evropi, ker so svoj izvoz preusmerili v azijske trge in ZDA. Notranje neravnovesje področja evra je torej danes manjše.

Ena izmed prvih nalog Šarčeve koalicije bo privatizacija NLB. Bi se Slovenija lahko zahvalila evropski komisiji za sodelovanje, NLB pa vrnila državi milijardo evrov državne pomoči?

Z računovodskega vidika bi lahko bila ta operacija razmeroma enostavna, NLB bi lahko, če bi imela 200 milijonov evrov dobička vsako leto, to zgodbo hitro zaključila. Problem pa je, da tega ECB in evropska komisija ne bi podprli.

Vprašanje je, kaj bi storila evropska komisija, če bi ji mi povedali, da je bil njihov program reševanja naših bank zgrešen. 

Ja. Predvidevam, da nam takšnega manevra ne bi dovolila. Ker je NLB prejela državno pomoč in je pod nadzorom evropske komisije, ne sme investirati, ne sme se širiti, zniževati mora bilančno vsoto, skratka, je paralizirana. Neki širši, politični dogovor z evropsko komisijo, kot smo videli, ni bil mogoč, saj komisija ne sme popustiti pri svojih zahtevah. Komisija načelnost najraje demonstrira na majhnih državah. Vse to pomeni, da je banko treba privatizirati. Če jo bomo prodajali prek javne ponudbe delnic, pa se tukaj odpira še ena pot.

Katera? Predlagate, da banko kupijo domači investicijski skladi?

Ja. Deleže v NLB bi lahko kupili domači državni ali paradržavni skladi. Sam bi dal tudi posebno spodbudo malim delničarjem ali zasebnim investitorjem.

Te smo že večkrat opekli. Enkrat pri NKBM, drugič obvezničarje pri NLB.

Vprašanje je, koliko je še zaupanja. Ampak s tem bi banko dobili nazaj.

Zakaj pa je to potrebno? Mnogi sicer še vedno trdijo, da je ne smemo dobiti nazaj in da naj zanjo skrbi kdo drug.

Pred leti sem tudi sam tako razmišljal, danes pa mislim drugače. Vprašajte se, zakaj Nemčija forsira domače lastništvo svojih bank. S tem dobiš namreč nadzor nad domačim gospodarstvom in njegovo stabilno kreditiranje, v času krize pa lahko močna domača banka pomeni rešilno bilko. In to je ključno. Kje se Italija zadolžuje? Pri svojih bankah. Japonska isto. Če bi se Japonska želela zadolževati zgolj na mednarodnih trgih, bi ti rekli, da je 250-odstotni državni dolg nevzdržen, in država bi bankrotirala, domače banke in skladi pa verjamejo, da bo japonska vlada vedno sposobna najti denar za poplačilo svojih obveznosti. Ta varovalka je v času kriz izredno pomembna. Spomnite se, kako smo pred leti prosjačili tuje posojilodajalce. Če bi imeli močne domače banke, bi lahko šli k njim.

V zadnjih letih ste se angažirali tudi pri gradnji drugega tira. Ta projekt je zdaj tik pred začetkom, in če se ne motim, ostaja za vas odprto le še eno vprašanje, to je sodelovanje z Madžarsko, ki je po vašem nesmiselno. Zakaj bo madžarska pomoč pri gradnji drugega tira dražja, kot če bi ga Slovenija gradila sama?

Slovenija se lahko na 20 let zadolžuje z dvoodstotno obrestno mero, Slovenija in Madžarska pa sta se dogovorili, da bodo imeli Madžari 4,5-odstotni donos na svoj vložek. Razlika v plačanih obrestih med obema v načrtovanem obdobju 45 let znaša 255 milijonov evrov. To imenujem davek na neumnost. Ob tem pa naj bi za madžarski vložek njihova podjetja lahko sodelovala pri gradbenih delih, dobili naj bi določene zmogljivosti v pristanišču, njihovi vlaki bi dobili poseben status pri prevozu tovora med Koprom in Budimpešto. Vse to gre v našo škodo. Nikoli nisem razumel, zakaj je Slovenija privolila v to. Ne razumem, zakaj naj bi neki državi podarili 255 milijonov evrov.

Na infrastrukturnem ministrstvu so trdili, da bi brez Madžarov dobili manj sredstev EU.

To ni res. V razpisnih pogojih EU sofinanciranje zalednih držav ni pogoj. Lepo je, če imaš pisma podpore od drugih držav – in mi jih imamo, celo od Španije –, vse ostalo pa ni nujno. Mislim, da se je vlada enostavno ujela v neko past, v kateri trmasto še naprej vztraja. Takih čezmejnih financiranj projektov v EU ni, denimo most med Dansko in Švedsko je financirala vsaka država svoj del, predor Karavanke gradimo z Avstrijo do sredine in podobno.

V Sloveniji ves čas govorimo o nekakšnem razvojnem preboju, a vsaka od preteklih treh vlad je morala gasiti požar. Ima zdaj vlada pod vodstvom Marjana Šarca priložnost, da dela bolj dolgoročno? Kaj bi bilo po vašem merilo takšnega razvojnega preboja?

Če pogledate tehnološko strukturo slovenskega gospodarstva, je ta enaka kot pred 15–20 leti. Tedaj, ko sem štartal z enotno davčno stopnjo, smo hoteli podjetjem pustiti več dobička za razvojne investicije, s katerimi bi to strukturo izboljšali. Takrat je bil delež visokotehnološkega izvoza 4,8 odstotka, do danes je narasel na okoli 5,8 odstotka. Z drugimi besedami, v tem času se ni zgodilo nič, medtem ko je v nekaterih vzhodnoevropskih državah delež visokotehnološkega izvoza narasel na več kot 20 odstotkov. Obstaja sicer še tako imenovani indeks tehnološke kompleksnosti, po katerem smo na 12. mestu zaradi pretežnega izvoza v razvite države, a vsi vemo, da mi tja izvažamo komponente z razmeroma nizko dodano vrednostjo, ne pa končnih produktov.

Mene je streznilo, ko smo videli, kam je pripeljala privatizacija pod prvo vlado Janeza Janše. Del bančne luknje je nastal tako, da se je država umikala iz gospodarstva.

Kaj torej storiti?

S kolegi v SAZU smo pred časom imeli javni posvet o tem, kako spodbuditi tehnološki preboj Slovenije. Strinjam se, da zdaj ta priložnost prihaja, a je treba povečati vlaganja v raziskave, razvoj ter izobraževanje. Če bi upoštevali evropsko povprečje, bi morali javna vlaganja v raziskave povečati za enkrat, z 200 na 350 milijonov evrov, v primeru lizbonskega cilja, 1 % BDP-ja, pa na 500 milijonov na leto. Kar pa še ne bo dovolj. Potrebovali bi tudi državni sklad, s katerim bi financirali startupe v fazi med inovacijo in prototipom. Slovenski inovatorji so na radarju evropskih skladov tveganega kapitala, ki sem vlagajo med 150 in 170 milijoni evrov na leto, a tri četrtine teh podjetij nato investitorji preselijo v tujino. Če pa bi država načrtno vlagala v določene projekte, bi lahko uspešno spodbujala razvoj teh podjetij, prihodke od njihove prodaje v zreli fazi in od njihovih dividend pa bi lahko usmerjala v nove projekte.

Kritiki vam bodo rekli, da ste postali komunist.

Seveda, a naj pogledajo, kaj počnejo druge države. Na teh področjih bi bila lahko država veliko aktivnejša. Podobno bi lahko reševali tudi problem starajočega se prebivalstva. Demografski sklad, v katerega bi država recimo preselila vsa strateška podjetja, čez leta še vseeno ne bo imel dovolj sredstev, da bi z dividendami financiral potrebe po pokojninah in zdravstvu. Treba je narediti korak naprej. Namesto da podjetja danes plačujejo davek od dobička, bi lahko državi dajala svoje delnice. Premoženje v upravljanju države bi se tako povečevalo in čez 20–30 let bi s tem lahko financirali povečane potrebe zdravstvenega in pokojninskega sistema. Ja, to bi bila oblika podružbljanja lastnine.

Res ste komunist.

Ja, ampak potem je Norveška ultrakomunistična država. Jasno, da bo proti takšnim idejam obstajal odpor, a mislim, da je Slovenija po vrednotah bolj levosredinsko usmerjena država, in če ima vlada jasne ideje, bi ta bila zmagovalna. Mene je pred leti streznilo, ko smo videli, kam je pripeljala privatizacija pod prvo vlado Janeza Janše. Del bančne luknje je nastal tako, da se je država umikala iz gospodarstva in prodajala premoženje menedžerjem.

Mnoge mednarodne institucije, predvsem evropska komisija ali Mednarodni denarni sklad, sicer svetujejo, da Slovenija nadaljuje privatizacijo.

Mednarodne institucije privatizacijo podpirajo zaradi interesov kapitala. Vse mednarodne finančne institucije so pod tem vplivom. Ne pozabite, kako smo se rešili iz zadnje krize in zagotovili denar za dokapitalizacijo bank.

Kako?

Kolikor se spomnim, je bil ključen sestanek med Alenko Bratušek in Angelo Merkel, kjer nam je slednja sporočila, kaj moramo prodati. Tako je nastal famozni seznam 20 podjetij za prodajo, od letališča do Telekoma. In čudežno smo v zaprti prodaji lahko prodali za 1,5 milijarde evrov obveznic skladu PIMCO, v lasti Allianz. To je bila ključna zgodba. In ta se ne sme več ponoviti.