Krik bogatih

Janko Lorenci

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kolumna

Trenutno je mirneje, a bilo je hrupno. Vik in krik so najprej zagnali boscarolovski podjetniki in poslovna združenja. Namen: preprečiti s koalicijsko pogodbo šesterice nakazano zvišanje davkov za podjetja in lastnike. Izrecna tarča napada je bila Levica, prikrita pa vsa Šarčeva koalicija. Hrupneži so pri tem izkoristili Meščev spodrsljaj (izjava o Akrapovičevi davčni utaji, v resnici izogibanju), še bolj pa Kordiševo petelinjenje.

Ostalo bi pri pogrmevanju brez strel, če ne bi bilo medijev, ki so se slepo postavili na stran boscarolovcev, podeseterili histerijo in onemogočili vsako stvarno razpravo. Kot da ne bi že nekajkrat doživeli takega trušča, zlasti takrat, ko je Janševa vlada z »davčnim bencinom« ob aplavzu zbornice, medijev in velikega dela stroke izdatno zalila narodnogospodarski požar. Kakšna amnezija!

Kljub trušču je dokaj jasno, da so napadena določila koalicijske pogodbe upravičena in v glavnem izvedljiva. Vključenost davka na dobiček v dohodnino je marsikje v Evropi normalna in teoretično utemeljena ureditev. V praksi bi, podobno kot večina drugih od peterice sprejetih zahtev Levice, prinesla nekaj več družbene solidarnosti. Seveda pa ni vseeno, kako take spremembe argumentiraš. Tu ne gre pozabiti, da v sedanjem okrevanju tudi Sloveniji manjka ne kapital, ampak delo, delavci. In ti so plačani slabo, zato dobrih primanjkuje, to pa že ovira razvoj. Del gospodarske rasti, tudi dobičkov, bo treba preusmeriti v to podplačanost. To je naloga koalicije. Dokaj jasno je, da lahko gospodarstvo ves mandat pogreši večino potrebnega prerazdelitvenega denarja in ostane vitalno. Že srednjeročno bo to koristilo tudi njemu. Ne pozabimo še nečesa: boscarolovski trušč je bolj kot vpitje zaskrbljenih podjetnikov vpitje zaskrbljenih bogatašev. Bernie Sanders je rekel, da so ultrabogati psihiatrični primeri, to se kaže v bolestni odvisnosti od denarja in izgubljanju stika z realnostjo.

Začetni vihar vsebuje nekaj sporočil. Osnovno se glasi: vsa šesterica je v istem čolnu in po zapisanem dogovoru bo počela nekaj, kar Sloveniji, gledani kot celota, ne kot seštevek različno pognojenih vrtičkov, samo koristi. Levica bo morala ukrotiti svoje nastopače, Šarec in njegovi pa opustiti panično tolažilno tekanje k boscarolovcem. Če koalicijska pogodba za ene in druge ne bo ostala zavezujoča glavna usmeritev, se lahko od (so)oblasti kar poslovijo. Zlovešče je, da so vidni posamezniki peterice, na primer gostobesedni Han, že govoričili, da se partnerske pogodbe ni treba nujno držati.

Nezrelo (a la Kordiš) ali kapitulantsko (a la Han) ravnanje šesterici krade verodostojnost in jo dela ranljivejšo za fronto statusa quo (boscarolovski podjetniki, trda desnica in večina medijev). Nacionalna tv se je v prvem refleksu obnašala kot glasilo kakega zakotnega lastnika hirajočega podjetja. Se res ne zaveda, da je ravnala asocialno, protiljudsko, »bogataško«, navsezadnje proti demokraciji, s tem pa tudi proti sebi. Če bo na oblasti skrajna desnica, javne tv ne bo ali pa bo oblastno trobilo.

Ob vsem tem šesterici ne kaže slabo. Prvič še vedno gospodarsko rastemo (za Poljsko najhitreje v EU). Drugič, šesterica si je postavila jasno, krvavo potrebno in hkrati popularno prednostno nalogo – zdravstvo, temu pa dodaja – česar sama ljudstvu še ne zna pojasniti, mediji pa o tem sramotno molčijo – bolj socialno usmeritev, spet v korist večine. Ta neinflatornost prednostnih nalog je kvaliteta. Prednost je tudi status Levice, ki lahko v svoji svobodnejši vlogi peterico priganja k »radikalnosti« (socialnosti), hkrati pa je vendarle toliko vprežena v skupni voz, da jo to sili v konstruktivnost, saj bo tudi ona na tapeti, če bo vozilo končalo v jarku. Njen status zunaj-znotraj daje šesterici osnovno ravnotežje in usmeritev. In tu je, kot rečeno, še lepilo, ki se mu reče: če ne boste sodelovali, se boste pokopali.

Šesterica ima zelo konkretne naloge, a tudi poslanstvo. Gre za to, da po dolgih letih zategovanja pasu nekaj napravi za povprečnega državljana, pri tem na gospodarstvo ne zvali preveč bremen, z vsem skupaj pa družbo umiri in ji zagotovi bolj uravnotežen razvoj. Politika nizkih davkov, divje neenakosti, hiranja javnih služb ... scela prinaša slabše ekonomske rezultate kot socialno obarvan razvoj, hkrati pa neizbežno povzroča katastrofalne neželene učinke. Družba je vezna posoda, vsak njen segment, tudi gospodarstvo, daje, izgublja, dobiva, zato razumna, koristna politika upošteva interese vseh. Skratka, večina mora od gospodarske rasti nekaj imeti, sicer gre rast v prazno in zgolj veča neenakost, kar povsod po Evropi napihuje jadra skrajne desnice. S tem smo pri drugem poslanstvu šesterice – preprečiti, da bi slovenska skrajna desnica, SDS, spet prišla na oblast, tokrat v nevarnih zunanjih okoliščinah.

Burno začetno dogajanje lahko šesterici celo koristi. Slika je zdaj preglednejša, tabori razvidnejši, nekaj temeljnih vprašanj izrazitejših: komu je pravzaprav namenjen ves ekonomsko-politični pogon? Kakšna in katera politika vsaj približno zastopa interese večine? Komu služijo mediji, ljudstvu ali ozkim »elitam«?

Ponovimo, ker je pomembno: tudi v Sloveniji ima sredinska politika tokrat eno zadnjih priložnosti, da ustavi drsenje v brezno razmer pred veliko vojno. Naša sredina je pod prisilo (po)volilnega dogajanja sklenila partnerstvo z Levico – nerada, a v splošno korist. Nadaljevanje bo trdo in negotovo, toda nekaj je jasno: brez razumnega, strpnega sodelovanja partnerjev bomo odkorakali po madžarski, italijanski, trumpovski ... poti.