Christopher Robin

zadržan

Idila.

Ko zlomiš fašizem, te čaka veliko dela – niti dihati ne moreš. Ali natančneje: odprava fašizma te prelevi v brezčutnega kapitalističnega stahanovca, okej, workaholica. To se po koncu II. svetovne vojne in zlomu fašizma zgodi Christopherju Robinu (Ewan McGregor), Britancu srednjih let, vojnemu veteranu, ki menedžira segment neke tovarne – ženo komaj vidi (nič seksa), hčerko zanemarja (poslal bi jo kar v internat), družinskih vrednot ne ceni, ves je otrdel in brez čustev (nobene igrivosti), in pika na i: ko se tovarna znajde v krizi, odpusti večino delavcev! »Sanje niso zastonj!«

Na srečo pa ima težave tudi medvedek Pu, s katerim se je igral, ko je bil otrok (Peter Pan, heh), tako da se po vseh teh letih ponovno srečata (ne sprašujte!) in drug drugega odrešita. Točno, Christopher mora le v sebi ponovno najti otroka, pa bo spet velik! Christopher Robin, Disneyjeva verzija Paddingtona (ali pa Kapitana Kljuke, če hočete), sporoča: razredni boj, revolucija, obdavčitev bogatih in kapitala, sindikati in delovno-pravna zakonodaja so povsem nepotrebni, ničesar ni treba spreminjati, vse lahko ostane tako, kot je, samo otroka v sebi moramo najti, pa bomo rešili vse probleme in odpravili ekonomsko neenakost! Mar niso tudi Šiško in njegovi »peterpanski« prijatelji (njegovi »Lost Boys«), ki so se igrali na robu Štajerske, v sebi le ponovno našli otroka? Ne, o kapitalizmu ne morete govoriti, ne da bi obenem govorili o fašizmu. Kot je rekel Max Horkheimer: »Če nočete govoriti o kapitalizmu, morate molčati o fašizmu!«