Adijo, domovina

Janko Lorenci

21. 9. 2018  |  Mladina 38  |  Kolumna

Pritisk podjetnikov na koalicijo se nadaljuje, čeprav nekoliko manj napadalno. Poromali so k predsedniku Pahorju, spisali peticijo, nastopajo v uslužnih medijih, se razglašajo za žrtve in po malem grozijo z umikom iz države.

V vsem tem je veliko sprenevedanja. Prejšnji teden smo napisali, da so zaskrbljeni podjetniki zaskrbljeni bogataši, in s tem hoteli reči, da se z nasprotovanjem zvišanju davkov borijo predvsem za svoje osebno premoženje. Prav. Tudi ne trdimo, da je bogatost težava sama po sebi. Sporna je, kadar nastaja z izkoriščanjem ali če je zlorabljena – na primer za izmikanje davkom. To se dogaja tudi pri nas.

Boscarol, Batagelj in druščina so v glavnem sposobni, čeprav nikakor čudežni podjetniki. So tudi kar bogati, pri tem pa očitno opremljeni z ustrezno psiho premožnežev; nič ne bi dali od sebe, če le gre. V ta namen pri pritisku na koalicijo in njen »kužni« člen, Levico, na veliko manipulirajo. Zaradi napovedanega zvišanja davkov, nikakor dramatičnega, jih nekoliko skrbi za njihova podjetja, zelo za osebno premoženje – in niti malo za družbo. Komu med njimi lahko delamo krivico, a scela je to povsod na Zahodu svet zase, sebičen, z manj empatije od navadnih ljudi, svet, ki se ima za posebno kasto in se vedno bolj zapira v svoje gete. Hkrati prav ta svet vedno bolj piše pravila za celotno družbo. V skladu s tem se neenakost dramatično veča, solidarnost in socialna varnost, omogočeni z državnim prerazdeljevanjem, pa nazadujeta.

Mnogi naši bogataši so begunci iz pohlepa. Pred leti je imela kar prva dvanajsterica z lestvice stotih najbogatejših Slovencev premoženje parkirano v davčnih oazah. Adijo, domovina! To izmikanje, žal, ni nezakonito – pravila pišejo bogati! – je pa zavrženo, neodgovorno do lastne družbe in države. Hkrati se ti ljudje – podjetniki, menedžerji, različni umetniki denarja – radi predstavljajo kot patrioti in nacionalni zaklad, od katerega je odvisno vse drugo – zdravstvo, šolstvo itd. To je v marsičem res – vendar ima tudi drugo plat. Zlasti v začetni, a odločilni fazi rasti in bogatenja so tudi oni zelo odvisni od svojega okolja in od njega dobivajo izobrazbo, socialne storitve, včasih državno pomoč, kupce. Ko zrastejo, pa tej družbi nočejo plačevati ustreznih davkov, ob pomoči katerih navsezadnje rastejo tudi novi podjetniki.

Naši zaskrbljeni bogataši se kljub grožnjam v glavnem nimajo kam izseliti, vsaj v poslovno ugodnejša okolja ne. Z zdajšnjo ofenzivo, ki ni ofenziva vsega podjetništva, ravnajo izrazito kratkovidno. Pred leti je kriza surovo končala začetno očaranost nad tajkuni, nekdanje zvezde so se v očeh javnosti spremenile v izkoriščevalske, sebične stvore, ves ceh v poosebljenje roparskega kapitalizma. Zdaj se utegne zgodba ponoviti – še zlasti, ko bo izbruhnila nova kriza. In v krizi velike bogataše rada rešuje država na račun množice navadnih davkoplačevalcev.

Za opisano stanje je bolj kot umetniki denarja kriva politika. Odločanje je postopoma sama od sebe spuščala iz rok, ga neformalno prepuščala lastniško-menedžerskemu sloju in s tem večala njegovo moč in apetite. To je vseevropski proces. Tako so nastali davčne oaze, uhajanje velikih korporacij nacionalnemu nadzoru, nižanje davkov, odmiranje socialne države, toleriran bogataški pohlep. Temu so neizbežno sledili družbeni procesi – neenakost, ki kot rak razžira družbo, hiranje sredinske politike, vzpon populistov in skrajne desnice, pešanje demokracije in EU. Vse to je predvsem delo etablirane politike.

V Sloveniji se je z volitvami skoraj čudežno sestavila koalicija, ki naj bi, kot določa partnerska pogodba, ubrala bolj solidarnostno pot. Od ljudstva izvoljena garnitura je podpisala nerevolucionarno koalicijsko pogodbo, temu pa je takoj sledil silovit napad ozkogledih podjetnikov in zaveznikov – desnice in večine medijev. Akcija ni protipravna, vsebinsko pa je izrazito statusquojevska, usmerjena proti večji družbeni solidarnosti, gledano v kontekstu gibanja zahodnih družb pa tudi proti demokraciji.

Peterica je vznemirjena in notranje razrahljana. Po svoje potrebuje zunanjo pomoč. Zakaj se ne bi na primer oglasili podjetniki, ki razumejo vlogo pravičnih davkov? Tudi taki so. Zakaj ne bi v to smer delovali vplivni sindikati? Zakaj ne bi civilna družba spisala ustrezne peticije? In zakaj se, sprašujemo Igorja Kadunca in Manico Janežič Ambrožič, naposled ne strezni javna tv? Tokrat se niti zloglasnega uravnoteževanja ne gre, čeprav bi morala vedeti, da bo zlom sedanje vlade požrl tudi njo.

Nekaj bi seveda morala vedeti tudi šesterica: če bo podlegla pritisku podjetnikov, v marsičem izgubi smisel in jo bo kmalu odpihnilo. Zdržati bo morala ta in še marsikak pritisk, v tem primeru pa se mora v bistvu odločiti med ozkogledimi podjetniki in volivci – med posebnim in splošnim interesom, med peščico in večino.

S škandaloznim imenovanjem Črnčeca si je vlada otežila položaj tudi v tem pogledu. Šarec je napravil hudo napako. Izgubil je nekaj notranje avtoritete. Zaostril je odnose z Levico. Nakopal si je zgražanje vrste civilnodružbenih skupin in liberalne javnosti. Dobil je potencialnega notranjega žvižgača, a se ni niti malo prikupil desnici. Premier – in še marsikdo v vladi – očitno ne razume, da bo z uravnoteževanjem samo izgubljal in da lahko preživi zgolj kot vodja koalicije, ki bo v resnici levosredinska v vseh pomembnih stvarnih in simbolnih dejanjih. K temu spada tudi brzdanje škodljivih bogataških apetitov. V seštevku je Šarec, po neumnosti oslabljen, zdaj še bolj prisiljen izpeljati jasno socialno korekturo politike prejšnjih vlad.