Aphex Twin: Collapse EP

+ + + + +

Richard D. James ne mara dajati intervjujev. Mogoče zaradi nečimrnosti, na katero namiguje stalni rahli nasmešek med redkimi medijskimi nastopi, na naslovnicah plošč in v videospotih, a sam pravi, da intervjujev ne mara, ker se o elektronski muziki ni kaj pogovarjati. Nekoč je rekel, da o rockerski, vokalni (stari?) glasbi lahko razpravljaš, saj imajo komadi (očiten) pomen. Elektronika pa je abstraktna, to sijajno povzame misel: »Vsi moji prijatelji poslušajo elektronsko muziko, a ko sedimo skupaj, o njej ne govorimo, pač pa jo poslušamo.«

Kljub navideznemu odporu do samopromocije mu je precej zgodaj v karieri, že nekje v prvi polovici devetdesetih let, uspelo okoli sebe ustvariti mit, za seboj pa postrojiti kultno sledilstvo. Uspel mu je edinstven marketing, ko ni bilo jasno, ali smo priča nenadnim muhastim odločitvam ali skrbno in timsko izdelanim potezam. Duhovitim nebulozam ali čisti resnici. Singlico Come to Daddy je snel z britanske lestvice, da ne bi slučajno prilezla na prvo mesto. Bil je lastnik tanka, no, vsaj oklepnega vozila. Tudi podmornice. Živel je v nekdanjih prostorih banke ... In ustvarjal ogromno zmedo z različnimi psevdonimi, pod katerimi je izdajal muziko.

Aphex Twin bo vedno Jamesov daleč najbolj znani psevdonim. Z njim se je »vrnil« leta 2014 po navideznem, ne čisto pravem, a kar trinajstletnem albumskem premoru z nič manj kot genialnim albumom Syro. Med naslednjimi izdajami sta bila tudi precej piflarska EP-ja. Prvega (Computer Controlled Acoustic Instruments Pt2 – EP) je posnel tako, da je z računalnikom igral na akustična glasbila, drugega (Cheetah EP) je posnel s pozabljenim, okornim modelom sintetizatorja.

Novi »postsyrovski« EP je bližje klasičnemu Aphexu Twinu. Aranžmaji so divji, sekvence se igrajo in prepletajo v neskončni mutaciji. Noben košček muzike ni enak tistemu prejšnjemu. Ritmi so nemirni, živčni in razpršeni. Spet gre za nadučinkovito srečanje agresivno raztresenih, večinoma hitrih sintetičnih bobnov in ambientalno nežnejših melodij. Srečanje divjih dinamik, nenadnih sprememb z nostalgično lebdečimi linijami sintetizatorjev. Srečanje tehnične pretencioznosti in detajlnega humorja. Z obveznim vpletanjem kisline acid housa.

Za Collapse EP bi lahko trdili, da je retro, in morda tudi dejansko je star, saj je znano, da James večkrat kot ravnokar posneto muziko izdaja starejše stvaritve. A bolj kot retro je pač zunajmoden, je osupljivo uzdanje kaosa in nadzorovanje naključnosti. Je navidezna shizofrenija vrtanja ritmov, pod katero se skriva pedantno razporejena arhitektura. Je izdelek, ki ga je treba poslušati znova in znova, saj vedno kaj preslišimo, predvsem pa zamudimo.

Collapse EP je še ena mojstrovina »iritantnega, lažnivega rdečelasega mulca iz Cornwalla«.