Bergman: eno leto, eno življenje

za

Umetnost tesnobe.

Ko je Ingmar Bergman leta 1953 snemal Noč klovnov, se je do medveda, ki je imel manjšo vlogo, obnašal tako žaljivo, da ga je njegov lastnik odpeljal, vrniti pa ga je bil pripravljen le pod pogojem, da se veliki Bergman medvedu opraviči. Natanko to pa se je potem tudi zgodilo: Bergman se je opravičil medvedu! In to v letu, ko ga je Poletje z Moniko prelevilo v globalno senzacijo. Bergman je bil za film voljan storiti vse. Čisto vse: ni se le opravičeval medvedom, ampak je med snemanjem Obhajancev zdravnika prepričal, da je glavnemu igralcu Gunnarju Björnstrandu, ki se mu ni zdel dovolj prepričljivo depresiven, rekel, da je njegova bolezen precej hujša, kot se je zdelo. Panični Björnstrand je vzel tablete in postal tako depresiven, da je lahko prepričljivo odigral duhovnika, ki je izgubil vero v Boga.

Dokumentarec Bergman: eno leto, eno življenje pokaže, kaj vse je počel Bergman, da bi lahko optimalno ustvarjal, za ključ pa vzame »magično« leto 1957, ki je bilo zanj prelomno: na velika platna je spravil Sedmi pečat in Divje jagode, še dva filma, Na pragu življenja in Obraz, je začel snemati, režiral je štiri gledališke predstave (tudi peturnega Peera Gynta, ki je izgledal tako, »kot bi vse pustolovske filme zvili v enega«, pravi nekdo), televizijski film (Prihaja gospod Sleeman) in radijsko igro (Gogoljeve Kvartopirce). Kako je to mogoče? Kako to, da je bil tako produktiven? Bergman v nekem intervjuju pove, da se mu leto 1957 ni zdelo nič posebnega, toda ko ga gledate, imate občutek, da se tega leta morda sploh ne spominja. Tako kot se ni spominjal svojega zasebnega življenja – kot namreč pravi, se ne spominja, kdaj so se rodili njegovi otroci, tako da ne ve, koliko so stari. »Le približno.« In kot se izkaže, sploh ni vedel, koliko otrok ima. Ergo: da bi lahko dal vse filmu, je moral zapostavljati svoje otroke in svoje – številne, to je že treba reči – družine. Divje jagode so film o takem moškem.

A to je le začetek. Da bi lahko dal vse filmu, je moral sebe preobleči v filmske like ( jezne, egocentrične, tesnobne, zasrane moške), lagati je moral, da se je to, kar se je dejansko dogajalo njegovemu starejšemu bratu, dogajalo njemu (ne, ni bil upornik in žrtev očetovega duhovniškega terorja, temveč angel in očetov ljubljenec), trpeti je moral za travmami, ki si jih je sam izmislil, mučiti so ga morali trebušne bolečine, nespečnost, tesnoba, vsemogoče fobije, ljubosumje in strah, da ne bo dovolj dober, živeti je moral v »testosteronskem mehurju« ter fukati s svojimi igralkami in jih obenem varati, tako kot je varal svoje žene in prijatelje. Drogiral se je z nezvestobo, slišimo: »Fassbinder je bil na amfetaminih, Bergman pa na seksualnosti.« Bergman, veliki zapeljivec (ko je na snemanju dahnil kaj »globokega«, so vsi stali z odprtimi usti), zasvojenec s švedskim jogurtom in keksi »Marie«, fen televizijskih serij (npr. Sage o Forsythih), utajevalec davkov (ko so ga dobili, se je »protestno« izselil v Nemčijo), patološki čistun in ljubimec tajne agentke Karin Lannby (le malo je manjkalo, pa bi se pobila!), je torej delal vse, da bi se motiviral. In da bi se motiviral, je šel včasih zelo daleč – med II. svetovno je zighajlal in navijal za Hitlerja. Užival je v njegovih zmagah in obžaloval njegove poraze. Ko je videl posnetke iz koncentracijskih taborišč, je trdil, da gre le »za propagandne laži«. Hitlerju se je odpovedal šele leta 1946, ko je že snemal filme. »Realnost se mi včasih povsem popači,« je rekel.

Leta 1957 je prvič v življenju obiskal psihiatra, ki mu je rekel, da brez vseh teh svojih nevroz in brez vsega tega svojega mraka ne bi mogel snemati filmov. Pomeni: če se jih znebi, je z njim konec. Jasno, nikoli več ni šel k psihiatru. Umetnost ga je rešila – če ne bi snemal filmov, bi ga že leta 1946 hospitalizirali. Če ne bi snemal filmov, bi se mu zmešalo. Preživel je lahko le tako, da je bil drevo in sekira. Doku o Bergmanu pritrdi dobro znanemu uvidu, da je ustvarjalka evropske umetnosti tesnoba. (Kinodvor)