Predator: Vrnitev

zadržan +

Safari.

Leta 1987 sta na velika platna treščila – res treskoma! – dva prelomna akcijska filma, Smrtonosno orožje in Predator: prvega je napisal Shane Black (scenarij mu je vrgel milijon dolarjev!), ki je zdaj posnel »rimejk« drugega, v katerem je sicer sam tudi igral in grizlijevsko umrl. Od njega ne ostane kaj dosti – le krvavi zdriz. Še celo Arnold Schwarzenegger je šokiran: »Za božjo voljo – kje pa je njegovo truplo?« V resnici ne veš: je Arni res tako zgrožen ali pa zobe tako stiska le zato, ker komaj zadržuje smeh? Natanko tako izgleda »rimejk« Predatorja – kot parodija originala, kot hommage, ki nas stalno prepričuje, da je pametnejši od originala.

Razlog več, da na Zemljo privršita dva predatorja, ne pa le eden ( jasno, sprta kot Terminator in T-1000 v drugem Terminatorju), da ekspedicijo, ki se spopade z njima, tvorijo sami lunatični, nori, stravmatizirani vojaki ( ja, Letalo prekletih), in da se v imenu večje večopravilnostne hektičnosti, tako tipične za digitalno dobo, v veliki lov vključijo še tajna agencija (Sterling K. Brown), ki preučuje predatorje, znanstvenica (Olivia Munn), ki nasprotuje temu, da tujce iz vesolja imenujejo »predatorji« (posmehovanje politični korektnosti), vojaški ostrostrelec (Boyd Holbrook), ki je med tajno morilsko operacijo v Mehiki naletel na vesoljske ruševine (kritika ameriškega imperializma), in njegov avtistični sin (Jacob Tremblay), ki dešifrira jezik predatorjev (»E.T. go home,« heh). In ja, mrtvi se ne selijo v nebesa, temveč v vice. Predator, akcijski vicepok, bruha ogenj, paranojo, klišeje in gnečo (ne pa tudi kake silne napetosti), a ne more skriti, da je le inverzija ameriškega kolonializma: za predatorje je Amerika tretji svet, v katerega pridejo na safari. In v Ameriki počnejo to, kar Američani počnejo v tretjem svetu – lovijo domorodce.