Kolaž kot poezija

Na prvi pogled se pred nami razgrne lepo uokvirjena podoba rdečega srca. A ko si začnemo pozorno ogledovati detajle, iz katerih je srce sestavljeno, in teh je veliko, se hitro izkaže, da pred nami niti približno ni kakšen sladkoben, kičast srček, temveč tak, ki je strašljiv, nevaren. Napolnjen je z orožjem, hladnim, strelnim, molotovko, bombami, tu je tank, pa dinamit, vidimo celo rezilno žico s slovensko-hrvaške meje, postavljeno zato, da bi odganjala ljudi, ki jih oblast v naši državi ne želi. In ne nazadnje je tu rdeče-oranžen ogenj. Nekje v daljavi je odjeknila eksplozija.

To je Žižkovo srce. Ali Srce po Žižku. Ali samo Srce. Fotograf Uroš Abram se še ni povsem odločil, kako bi ga poimenoval, priznava pa, da ga je pri ustvarjanju tega kolaža, sestavljenega iz kopice fotografij in polnega simbolnih pomenov, med drugim navdihnil prav filozof Slavoj Žižek s svojo tezo, da je ljubezen v osnovi najbolj nefer čustvo v vesolju, ker preferira eno za ceno drugega. Po tej logiki naj bi bila tudi žica okrog Slovenije posledica ljubezni, ki so jo oblastniki izpovedali tistim, ki se prišlekov bojijo.

A še bolj je Abrama k stvaritvi eksplozivnega srca spodbudilo nenehno branje sklepnega poglavja knjige glasbenika, pisca, aktivista in dobrega prijatelja Mihe Blažiča - N’toka Samoumevni svet, zaradi katerega je ta podoba sploh nastala. Prebral ga je neštetokrat in še vedno ga zna skoraj na pamet.

N’toko je takrat namreč predeloval, nadgrajeval in za knjižno izdajo pripravljal svoje kolumne iz Mladine in zapise s svojega bloga, v katerih je kritičen do sveta, v katerem živimo, a se trudi iskati tudi rešitve, in Abrama je povabil, naj vsako od nastajajočih knjižnih poglavij vizualno opremi. Na koncu je N’tokova besedila in Abramove podobe, ki, presenetljivo, niso fotografije, temveč vsebinsko in tehnično kompleksni fotografski kolaži, v skupno celoto povezal oblikovalec Matic Tršar in nastala je knjiga, ki je bila novembra lani na Slovenskem knjižnem sejmu izbrana za najbolje oblikovano knjigo v kategoriji znanstvene in stvarne literature. Prebila se je celo v prestižni krog petih finalistk za knjigo leta 2017.

Zdaj pa so Abramove podobe, ustvarjene posebej za to knjigo, prvič skočile ven iz nje – na razstavo Samoumevnosti v Likovnem salonu Kočevje. Za vsakega avtorja knjižnih ilustracij, ta pojem moramo v tem primeru seveda razumeti še posebej široko, je to poseben trenutek, še zlasti pa se zdi to poseben trenutek za Abramove kolaže, saj smo si jih v knjigi zaradi njenih »nesamoumevnih« prelomov strani doslej lahko ogledovali le po polovicah, najprej levo stran, in ko smo listali naprej, še desno, na razstavi pa si jih lahko prvič ogledamo v »samoumevni« celoti in vsej njihovi veličini. Kot fototapete ogromnih formatov (krajša stranica meri 1,5 metra) so naneseni neposredno na bele stene in s tem spominjajo na velike, udarne grafite. Izjema je podoba srca, ki je edina natisnjena na papir in uokvirjena, na razstavi torej zaseda posebno mesto.

Uroš Abram je fotograf, avtor številnih umetniških projektov in fotoreporter revije Mladina, obe polji pa prepleta z ustvarjanjem kreativnih podob za Mladinino rubriko Portret, za katero portretira domače sodobne umetnike. Zlasti pri slednjem občasno seže tudi po kolažih, pa vendar je njegov primarni poklic fotografski. Kako torej, da se knjige Samoumevni svet ni odločil opremiti s fotografijami? Zakaj se je raje odpravil v ustvarjanje zapletenih kolažev, v katere je v povprečju strnil po 50 fotografij, večinoma svojih, nekaj pa jih je našel tudi na straneh, ki omogočajo javno uporabo in delitev fotografij?

»Glede na to, da sem fotograf, bi od mene verjetno res pričakovali fotografije,« se strinja Abram, ki pa dodaja, da je bilo že ves čas mišljeno, da bi knjigo »vizualno opremil« – na kakršenkoli način že. To je bil na koncu sicer veliko večji podvig, kot je sprva pričakoval. »N’toko ima zelo specifično naracijo, vsak stavek je že sam po sebi podoba, zgodbo gradi vizualno in zato je tudi tako berljiv, jasen, po drugi strani pa je njegove zapise prav zato, ker že sami po sebi vsebujejo toliko podob, težko vizualno opremiti. Druga težava so bili naslovi poglavij, ki jih je N’toko naslovil zelo abstraktno, denimo ’Čas za revolucijo’, ’Razredni boj’, ’Dovoljenje za domišljijo’, ’Magična tujina’ ... Kako upodobiti vse te pojme, ne da bi pri tem zapadal v klišeje? Sam sem se najprej vedno znova zapičil v en sam stavek in skušal z njim ilustrirati celotno poglavje, a na koncu sem idejo vedno zavrgel. Ker ni delovalo. Vsaka rešitev je prikazala le majhen del tega, kar je pisalo v poglavju.« Priznava, da ga je to frustriralo, pol leta se ni premaknil nikamor. »Potem pa sem nekega dne šel mimo bližnjega vrtca, pred katerim so čebljali otroci. Bili so tako glasni, da je bilo slišati samo brenčanje, in takrat me je prešinilo, da je to kolaž. In da moram tudi sam N’tokove misli strniti v kolaže.«

Tako je nastalo deset kolažnih podob, po ena za vsako poglavje. Poglavje Čas za revolucijo je denimo opremil s kolažem ljudi, ki se kot reka valijo z Alp in spodjedajo vrhove avtoritet, ki jih zasedajo policisti, sodstvo ... Poglavje Razredni boj je prikazal z najbizarnejšimi podobami neumornega delavca Boruta Pahorja, ki mu jih je prijazno odstopil fotografski kolega z Mladine in avtor umetniškega koledarja s podobnimi motivi Borut Krajnc. Poglavje Dovoljenje za domišljijo si je zamislil s podobami izbrisanih, golote, znaka stop ... ki se na koncu izrišejo v X, v znak za prepoved, a ta z drobnimi detajli pravzaprav sugerira na kljukasti križ. Poglavje Magična tujina je ilustriral s podobo fatamorgane, oaze sredi puščave, kjer se pod mavrico prikažejo Big Bang, Eifflov stolp in Kip svobode.

Abram je zadovoljen, da je cikel Samoumevnosti premierno predstavil prav v Kočevju, saj to mesto za zdaj ne slovi po tem, da bi bilo povsem v samem vrhu kulturnega zemljevida Slovenije, se pa z Likovnim salonom Kočevje, ki zadnja tri leta domuje v poslopju nekdanje lekarne, zelo trudijo.

»In takšne pobude je treba podpirati, če želimo imeti decentralizirano ter raznovrstno kulturno krajino,« je prepričan. Zdi se, da je treba takšne pobude še toliko bolj podpirati, ker je razstava naletela na izredno topel sprejem. Morda tudi zato, ker so obiskovalci, podobno kot pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka Gabriela Babnik v svojem zapisu o knjigi Samoumevni svet za Delo, v kompleksnih Abramovih podobah prepoznali poezijo.

Abram zdaj predvsem upa, da s svojimi podobami ne utrjuje klišejev o pojmih, ki jih je vizualno upodobil, saj so vsi trije soustvarjalci knjige (oziroma štirje, omeniti moramo še urednika Roka Kogeja) želeli ravno nasprotno – iti prek njih. »To bo seveda pokazal čas, a če smo projekt zastavili v redu, bo aktualen tudi čez 20 let. Morda bosta imela klošar in begunka, ki sem ju na kolaže umestil danes, čez 20 let drugačno barvo kože, bodo pa podobe, če bodo zdržale preizkus časa, tudi takrat enako močne in ilustrativne kot danes. Samo upam lahko, da bo res tako.«

Razstava:
Uroš Abram: Samoumevnosti
Kje: Likovni salon Kočevje, Kočevje
Kdaj: do 1. decembra 2018