Ivan Cankar: Podobe iz sanj

+ + + + +

Poslednja knjiga, ki je izšla (1917) še za umetnikovega življenja.

Iz nje je bilo jasno, da Ivan Cankar umira; nič več satire in socialne kritičnosti, temveč le smrt, Bog in vera v posmrtno vstajenje. A kaj drugega naj čuteči pisatelj piše v letih svetovne vojne, ki ulice polni z invalidi, polja pa z množicami pobitih vojakov, med katerimi so končali tudi njegovi številni znanci?

Težko čtivo, katerega pisanje je bilo celo samemu avtorju v muko: »Beseda lastna se brani papirja, noče na jezik ne v pero. V srcu je … prirastla globoko v dnu.« Toda njegov tekst potem steče po cankarjansko, s kratkimi periodami, v katerih blestijo pomišljaji, jih ustavljajo podpičja in v njih spregovorijo tropičja. Ki sprožajo užitek branja, ki sicer sledi pretanjenim opisom čustvenih stanj: »Bal se je ljudi; in jokal je brez nehanja, še roka mu je poihtevala …« Ali pa najbolj genialnemu oksimoronu v slovenski literaturi: »Tišina v izbi je bila tolika, da je vpila do nebes.« Je sploh še mogoče močneje izraziti mučno zadrego? Ali drugod v grozljivi brutalnosti metafore žeblja: »Ljudje nosijo očitno znamenje, vsi enako – kakor žebelj, s kladivom v čelo zabit.« In spet drugod, ko bližnjike odnašajo krogle, a tudi same besede: »Do mozga, se zdi, da poznaš svojega bližnjega, videl si ga na svatbi in na sedmini; pa izbruhne besedo ponevedoma, v strahu, v sili, v čeznaturni radosti – in pred teboj stoji vse nekdo drug, tujec, ki ga nisi še nikoli srečal.« Zato v črtice vstopajo nova bitja: pohabljena sraka, s katero je pisatelj delil urice, v njih pa njen humor, grenak, poln žolča in ujedljivosti; pobratimi, ki jih prinese bežen hip, kadar se zgodi, da se v gledališču ali na cesti spogledajo ter se smehljaje pozdravijo med seboj tujci.

Atipični Cankar, a še močnejši v samem slogu.