Amos Oz: Juda

O izdaji

Že v enem prejšnjih prevedenih romanov, v Panterju v kleti, je Amos Oz (letnik 1939), najpomembnejši sodobni judovski pripovednik, obravnaval izdajo in junake iz ozadja: medtem ko se fantje igrajo protiarabsko in protibritansko gverilo in vohunijo za varnostnimi silami, kar nakoplje pripovedovalcu obtožbo izdaje in kolaboracije med lastnimi, se punce brigajo bolj za osvoboditev telesa in spolnosti. To se jim zdi pomembnejše od politike in stalnih vojnih razmer.

Zdaj spet: študent, ker ima finančne težave v družini in ker ga zapusti dekle, opusti ukvarjanje s Kristusom in Judovo izdajo, kakor ju vidijo Judje, in za hrano in stanovanje privoli, da se bo ukvarjal z invalidnim možakom oziroma predvsem komuniciral in se prepiral z njim. Pri tem se zaljubi v njegovo snaho, vdovo, in oba sta po okrutni smrti oziroma po oskrunjenju trupla že precej ubita, nesposobna normalnega čutenja in polna otopele sprijaznjenosti. To mu ustreza, saj je tudi sam v stanju hibernacije in prebolevne otopelosti.

Vendar pri tem dregne ob sodobno izdajstvo: njen oče je bil v izraelskem političnem vrhu, z ramo ob rami z Ben Gurionom, a so ga izločili, ker si je – kot še danes Oz – prizadeval za sobivanje z Arabci in za opustitev militantne in nacionalistične, izključevalne politike. Za dve državi, judovsko in palestinsko. Zaradi izobčenja je umrl zagrenjen in osamljen, vendar ga je ideja preživela – če ne drugje, v Ozovem romanu.

Oz se tako ukvarja z izdajo; na eni strani je aktualno izločevanje tistih, ki so za strpnejše odnose s prejšnjimi naseljenci in pripadniki drugih dveh religij, in proti zadovoljnosti s trenutnimi razmerami na terenu, ki se hitro lahko obrnejo – in se enkrat, čeprav v daljni prihodnosti, bodo, verjame odstavljeni politik.

Na drugi strani je v romanu kup citatov judovskih rabinov in učenjakov o krščanstvu in Judovi izdaji, ki jo večinoma zamolčujejo, kot jo druga stran zlorablja: Kristus je bil eden od judovskih prerokov, niti ne posebno izpostavljen in delujoč na obrobju in šele Judova vera, da se križanje mora dogoditi, da bo lahko Oče posredoval pri nečem velikem, ga postavi na privilegirano mesto med preroki. Juda je po eni od razlag najbolj goreč vernik, ki hoče sprovocirati božje posredovanje in s tem novo nebo in novo zemljo. Brez Jude ni ne križanja in ne krščanstva, opozarjajo strpnejši in manj proti krščanstvu usmerjeni judovski teologi; tistih trideset zlatnikov pa najbolj izobraženemu in najbogatejšemu med apostoli, poleg cestninarja edinemu, ki ni bil siromak ali ribič, že zaradi lastnine v Kerijotu ni moglo pomeniti prav nič. Izdaja je bila storjena iz nepremakljive vere, denarji pa v zgodbo položeni kasneje, pravijo viri in Ozov literarni premislek.

Oz je pripovedno spreten, v zavrto in nemogočo ljubezensko zgodbo vmeša malo politike, ki jo sicer prevede v obdobje konec petdesetih let in čase rastočega izraelskega militarizma. Hkrati poskuša premisliti, kaj je omogočilo, da je krščanstvo pozabilo na Kristusov judovski izvor in poudarja zgolj tisto pripadnost njegovega prekratko in slabo razumljenega izdajalca.