Josef Škvorecky: Strahopetci

+ + + + +

Veliki češki pisatelj je leta 1958 objavil roman o osmih dneh, ki so tekli ob koncu nemške okupacije Prage, od 4. do 11. maja 1945.

V hipu je bil prepovedan, avtorja pa so komunistične oblasti obtoževale za izdajalca domovine in antihumanista. Seveda bi se tedaj isto dogodilo tudi slovenskemu piscu, ko bi kaj takega poskušal izdati v Ljubljani. Še huje, na Slovenskem je bil partijski režim tako vsemogočen, da literatom ni padlo niti na misel, da bi s tovrstnim čtivom prišli k založniku. Kaj je torej napisal Škvorecky? Njegov junak je član jazz benda, ki nastopa tudi pod okupacijo, je kajpak patriot, ki ne mara SS, toda v majskih dneh je izid vojne tako jasen, da se predaja osebnim načrtom – glasbi in dekletom. Hitler je mrtev, Nemci so v zadnjih vzdihljajih, Rusi in Američani so tako rekoč tu, zakaj bi sploh izvedli nesmiselno vstajo, ki je potem vzela 40 čeških življenj? Njegovega pogleda ne določa ideologija narodnega boja, temveč je cinični realist.

Ciničen ni on, ampak realnost. Kolega, ki se je vrnil iz lagerja, njegova druščina zbada, kako lepo se je zredil v taborišču in kako da je v njem ves čas vadil, ko pa zdaj briljira v orkestru. Zaradi občutka sramote, da bi 4. maja še naprej hodil v službo v nemško tovarno orožja, vstopi med člane oborožene češke patrulje, ki patruljira po ulicah, mimo nje pa gre skupina brezbrižnih nemških vojakov z brzostrelkami; doktor Šabata se je namreč z Nemci dogovoril o mirnem odhodu. Ko izbruhne vstaja, padajo žrtve, tudi sam strelja in uniči tank, a ko mu izgine prijatelj Zdenek, se mu mota po glavi, kako bi izkoristil trenutek in šel spat z njegovo punco. Ne deli antinemškega besa; še dan pred tem dvori nemškemu dekletu. Življenje je zanj pred ideologijo, poganja ga želja, da bi se znebili okupatorjev – ne da bi se predajali maščevanju, ampak da bi zadihali v frivolnem bivanju. Potem pa vkoraka sovjetska vojska …