Gajin svet

zadržan

Ni je več.

Kdor se še spomni socializma, ve, da je bilo največ ideologije prav v navidez nedolžnih, naivnih, poskočnih, neobveznih otroških in mladinskih komedijah – v Kekcu, Sreči na vrvici in Poletju v školjki. V kapitalizmu ni nič drugače: v neobvezni, poskočni, svetovljanski sproščenosti Gajinega sveta namreč utripa trdo, konservativno srce. Za začetek, ker skuša biti trendovski, je v ospredju zdravniška družina, ki razpade. In ni skrivnost, zakaj razpade: očka (Sebastian Cavazza), internist, preveč dela! Gotovo ga najdete med 468 zdravniki, ki se stalno pojavljajo med tisoč najbolje plačanimi javnimi delavci – med tistimi, ki delajo po 17 ur na dan. Nina (Jana Zupančič), njegova žena, s katero se skoraj ne vidita več, se zato na lepem odseli v Afriko – med zdravnike brez meja. »Nekaj hočem naredit zase,« pravi, ko kanalizira Kramerco, Meryl Streep. »Nočem bit več gospa doktorica, v resnici pa služkinja.« Čas je, da služkinja postane očka – in čas je, da očka, »najboljši oči na svetu«, slovenski Kramer (Dustin Hoffman), spozna svoji hčerki, starejšo Teo (Neža Smolinsky) in mlajšo Gajo (Tara Milharčič).

In ker skuša biti Gajin svet še naprej trendovski, vključuje očkovo mutacijo v kuharja (da ne rečem chefa), prdenje (via Lotos Vincenc Šparovec), mlajšo blondinko (Gajino učiteljico saksofona, Ajdo Smrekar), ki naglo zamenja »prestaro« mamo, in spolnega predatorja, ki na internetu preži na mlada, naivna dekleta z manekenskimi sanjami. In spletni psycho, garažna verzija Buffalo Billa iz filma Ko jagenjčki obmolknejo, v svoj brlog zmami prav Teo. Gaja, tipična hči slovenskega filma, pa potem – tako kot otroci v filmih Kekec, Srečno, Kekec, Kekčeve ukane, Ti loviš, Nevidni bataljon, Poletje v školjki in Pozabljeni zaklad – prevzame vlogo policije. In tu je kleč: ne spreglejte, da Tea zabrede v težave takoj zatem, ko mama zapusti družino, kar seveda pomeni, da ni težko opaziti vzročne povezave med materinim odhodom in hčerkinimi težavami. Mama torej s svojim odhodom ne zagreši le očkove »feminizacije«, temveč tudi ogrozi življenje in spolno integriteto svoje hčerke! Ker je zapustila družino, hči zaide! A film jo za ta »strašni« delikt – za neodvisnost in samostojnost, za emancipacijo, za feminizem, če hočete – strogo kaznuje: ne, ne umre, ampak iz filma počasi izginja. Najprej jo vidimo le še prek skypa, potem pa slišimo le še njen glas. Ni je več. Zamenja jo mlajša. Za kazen. Ker ima afriške otroke raje kot svoje. Ali natančneje: ker so ji afriški otroci bližje kot slovenski. Otroški in mladinski filmi so vedno tako sproščeni, nedolžni in iskreni, da vse povejo po pravici in resnici – tudi tisto, česar ne bi smeli. Če hočeš torej videti in vedeti, kaj si družba v resnici misli o ženskah, pogledaš otroški ali mladinski film, pa je vse takoj jasno.