Rodin

zadržan

Bog in seks.

Če bi leta 1880 obstajal rock, potem bi bil Auguste Rodin Jim Morrison. Rodin (Vincent Lindon) ni le kiparski bog, temveč tudi bog slave – v njegovem ateljeju si kljuko podajajo največji zvezdniki tedanje dobe, Victor Hugo (Bernard Verley), Rainer Maria Rilke (Anders Danielsen Lie), Claude Monet (Olivier Cadiot), Paul Cézanne (Arthur Nauzyciel), Octave Mirbeau (Laurent Poitrenaux) in drugi. Honoréja de Balzaca pa kleše, kadar ne kleše dantejevskih Vrat pekla, svojega največjega naročila (uvoda v Misleca, ki je bil uvod v Jurkovičevega Misleca-Cankarja). To, da je slaven, ga dela privlačnega, hipnotičnega, nujnega – katedralskega. Razlog več, da pri štiridesetih deluje tudi kot bog seksa – ženske komaj čakajo, da jih da dol. In to ne kar katerekoli ženske, temveč prav ženske, ki delajo zanj, ki so mu torej podrejene – njegovi modeli. Vsako zlahka zapelje in podre.

Gibanje #MeToo bi ponorelo. Ne povsem brez razloga, saj film Rodin izgleda kot odgovor na gibanje #MeToo: glejte, vseh teh mladenk nihče ne sili, da bi se žgale s slavnim umetnikom, a se z njim kljub temu žgejo! Ženske so pač nore na slavne umetnike! Podton je na dlani: pravico jih ima pofukati – ker so njegove muze! Ker ga navdihujejo! Ker je strast del njegove umetnosti! Do seksa je upravičen, ker je nenasiten – nenasitnost pa je znak njegove genialnosti! Film Rodin, ki mačistično, seksistično izkoriščanje priložnosti prikazuje kot strast, verjame v Rodinovo nedolžnost. In nedolžnost tedanje dobe. Še več – z nekakšno nostalgijo zre v čas, ko ženske še niso »komplicirale«. In ko je lahko umetnik vsaki ženski, ki je »pozirala«, rekel: sama si iskala! Zato niti ne preseneča, da Camille Claudel (Izïa Higelin), kiparka, Rodinova učenka in ljubica (leta 1880 jih je štela 16), ki ni le zelo neodvisna, ampak začne »genija« celo kreativno, umetniško ogrožati, iz filma na hitro izgine. (Kinodvor)