Utež

Janko Lorenci

5. 10. 2018  |  Mladina 40  |  Kolumna

Zakaj je Rosvita Pesek z javne tv zagnala strahovit medijski preplah, ko je del podjetnikov sprožil ofenzivo proti določilu iz koalicijske pogodbe, ki predvideva, da bo dohodek od kapitala (od delnic, nepremičnin itd.) obdavčen enako kot delo? To bi bilo pravično. Zakaj se je pri priči postavila na stran podjetnikov, ko pa gre večinoma za bogate ljudi, ki jim ne bi čisto nič škodilo, če bi se del njihovega osebnega premoženja prelil v davke, ki med drugim pomagajo revežem, mladim, upokojencem?

Mogočih motivov je veliko. Morda Rosvita ne ve dobro, za kaj gre pri davkih, in zato instinktivno potegne z močnejšimi. Če ve, za kaj gre, je hladna, brez sočutja do ljudi v stiski. Tretjič, tako nasprotuje Levici, ki je avtor spornega davčnega določila in tudi sicer »smrdi« po socializmu. To je povezava z naslednjim mogočim motivom ravnanja Rosvite P.; na nacionalki je pooblaščena za osamosvojitev, prelomnico, s katero smo zatrli pošast socializma (Rosvita je čisto lepo uspevala tudi v njem). In nazadnje Levica podpira koalicijo, sesuvanje Levice pa je tudi sesuvanje Šarčeve peterice in odpiranje vrat za vrnitev Janeza Janše, ki ga Peskova brez slabe vesti javno favorizira.

Eno Rosvito bi že prenesli, toda v informativnem programu nacionalke rosvit obeh spolov kar mrgoli. Za primer navedimo Tarčo, kakor jo vodi E. Žnidaršič, osupljiva zmes šibkega znanja in jezikave napadalnosti, ali prispevke vodilne ekonomske novinarke V. Zadravec. Drugi voditelji Odmevov niso navijaški kot Peskova, a so prav tako na strani bogatih in vplivnih – sedanja ureditev je prava in brez alternative, samo še nekaj strukturnih reform po meri manjšine, pa bo vse o. k. Za temi imeni se seveda skrivajo uredniki, najbolj krivi za televizijsko linijo, ki je trdo za privatizacijo, za razprodajo državnega premoženja tujcem, za fleksibilnejšo delovno zakonodajo (beri lažje odpuščanje), proti sindikatom, za nižanje davkov in s tem za slabljenje javnega zdravstva, šolstva, sociale. To je prevladujoči tok informativnega programa nacionalke, tok, ki odraža miselnost in interese bogatih in vplivnih. Ki ga malo briga, da je neki Corbyn, socialist in najbrž prihodnji premier, v neki Angliji napovedal konec »pohlep-je-dober kapitalizma«.

Ali drugače povedano: javna tv, ki naj bi služila interesom večine, navija za manjšino. To pomeni, da deluje proti skupnemu dobru, čeprav je sama njegov del, čeprav je tako zasnovana in financirana. V bistvu deluje proti tistemu, zaradi česar sploh obstaja. Tudi proti svojim aktom.

Taka je, čeprav ni last kakega pogoltnega ali vase zaljubljenega kapitalista, ki lahko svoj medij seklja kakor salamo. Tako kot v nekdanjem socializmu je javna tv tudi zdaj, v kapitalizmu, zvest del sistema in splošnih trendov, po katerih se giblje Zahod in Slovenija z njim. Koncept javnega in skupnega so spodrinili zasebni in korporativni interesi in prinesli velikansko neenakost, nezadovoljstvo množic, vzpon populizma itd. Tako stanje omogoča predvsem politika, tesno objeta s kapitalom, podpirajo pa ga še druge dejanske in domnevne elite. Mednje spadajo tudi mediji.

Medijska elita, od dejanskih elit malo trepljana, malo vlečena za ušesa, doživlja hkrati dve krizi. Najprej krizo elit, h katerim spada ali pa se z njimi vsaj identificira. Današnje elite so polne privilegijev, se zapirajo vase, se odtujujejo od večine – in so za vse to kaznovane z izgubo zaupanja. Medijska elita plačuje svoj »elitizem« z begom gledalcev in bralcev in tako dela tudi proti sebi. Hkrati v svoji shizofreni vlogi – načeloma služi javnemu, v resnici pa manjšinskemu interesu – doživlja krizo srednjega razreda, ki mu zares pripada. Na medijskem področju se to kaže v slabših izdelkih in stiskah novinarskega plebsa.

Javna tv je v marsičem na boljšem od zasebnih medijev (trdnejše finance, večja avtonomija), zato je njeno zanemarjanje javnega interesa še bolj obsojanja vredno. Hkrati se s takim »elitizmom« norčuje iz množice navadnih, nebogatih ljudi, ki plačujejo obvezno naročnino. Pop si iz svojega financerja (lastnika) ne drzne briti norcev.

Nacionalka pravo pripadnost skriva tudi z zloglasnim uravnoteževanjem. Tu ne gre za deklarirano objektivnost, ampak za relativizacijo – vse je enakovredno, nič ni boljše, nič slabše. S tako držo postaja televizijska medijska vsebina podobna kaosu družabnih omrežij, v katerih nazadnje prevladajo glasnejši, besnejši, brezobzirnejši. Tarče Žnidaršičeve (celo nagrajene od informacijske pooblaščenke!) to živo potrjujejo, saj stvari ne razjasnjujejo, preprečujejo umirjen družbeni dialog in večajo vsesplošno zmedo, ta pa je odličen zaveznik statusa quo. Tako gre pri uravnoteževanju navsezadnje za privilegiranje privilegiranih.

V tem času, ki marsikaj razgalja, tudi bolj zbode v oči, da nacionalka na veliko koketira z našo skrajno desnico, SDS. Glede tega je slabša od sredinske politike, ki je zmogla preprečiti njen vzpon na oblast. Te distance tv ne zmore, raje še naprej uravnotežuje, hkrati pa srdito naskakuje Levico, da bi zadušila širjenje alternativnosti, zrušila koalicijo in pomagala Janši.

Nacionalka na srečo ni iz enega kosa, številni novinarji se držijo dobrih cehovskih standardov, vendar so v manjšini, nepovezani in neprimerno manj agresivni. Tako lahko še naprej prevladuje opisana linija. Povedano naravnost: javna tv v marsičem deluje proti socialnosti, solidarnosti, demokraciji in potrebnim spremembam. Lahko bi bila vzmet, a je utež. To je ostra ocena, ki pa jo potrjuje že banalna primerjava; Rosvita na javni tv tolče po Levici in podpira podjetniško ofenzivo enako goreče kot njena pop replika P. Kerčmar, za Janšo pa navija celo bolj vneto.