Nina Berberova: Knjiga o sreči

+ + + + +

Roman ruske pisateljice Nine Nikolajevne Berberove (1901–1993), ki je leta 1922 emigrirala in odtlej živela ter ustvarjala v Franciji in ZDA.V Evropi kot pisateljica kratkih zgodb, biografij in romanov, v Ameriki kot profesorica ruske književnosti na univerzah, tako kakor kasneje Solženicin in Brodski.

Spada med otroke revolucije, kot so bili Majakovski, Pasternak, Cvetajeva, Blok etc. Bili so zaznamovani z leninizmom, eni so ga širili, pa v osebnem zlomu naredili samomor, drugi so emigrirali, a se potem vrnili, tretji bi emigrirali, vendar jim ni uspelo, ona je samo emigrirala. Vsi pa so vseskozi pisali o tej fatalni dobi. Berberova o usodi ruskih emigrantov po evropskih prestolnicah; le v Parizu je leta 1922 živelo 70 tisoč prebeglih Rusov.

Njen roman o sreči pripoveduje o Petrograjčanki in njenih ljubimcih: platonski si je pognal kroglo v glavo, z neznancem je odpihnila devištvo, s poroko je dobila potni list za Francijo, na moževem pogrebu je spoznala bodočega ljubavnika, nekdanji mamin ljubimec je osvojil tudi njeno srce, drugi jo je obiskal v salonu ter jo zapletel v igro s kartami, spet drugi … A to ni roman o prešuštvih, še manj o zapeljevanju, sploh ne o erotiki – ta je opisana s tako lapidarno metaforiko, da je površni bralec še opazil ne bo. Privlačna, omikana in duhovita Vera ne išče socialnega uspeha ne moškega kot partije. Ona in njena avtorica sta že vse doživeli. Deda Nikolajevne je pisatelj Gončarov uporabil za lik Oblomova, ob smrti velikega pesnika Bloka je prva prihitela k njemu v sobo in mu prinesla šopek cvetja, v Italiji jo je gostil še večji Gorki. Kaj torej počne junakinja? – Je odprta za zveze in razmerja, v katerih pa ne išče sreče, temveč sebe. Vendar ne sebe same po sebi, marveč kot tiste, ki nastaja v odnosu z drugim.