Darko Štante, režiser in scenarist

Darku Štantetu, rojenemu leta 1975 v Ljubljani, je pred nekaj tedni njegov prvi film, drama Posledice, prinesel vesno za najboljšo režijo. Film, ki te dni začenja pohod po slovenskih kinematografih, pa ni bil odlično sprejet le na Festivalu slovenskega filma, temveč tudi v Torontu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov na drugi strani Atlantika, kar mu je omogočilo distribucijo po ameriških kinematografih. Tudi tam si bodo torej lahko ogledali slovenski celovečerec, ki se spopada s problematiko mladoletnih prestopnikov v prevzgojnih ustanovah in gotovo tako prepričljivo deluje tudi zato, ker ima avtor osebne izkušnje s težavnimi mladostniki: je namreč diplomirani socialni delavec, ki v Zavodu za vzgojo in izobraževanje v Logatcu dela kot nočni vzgojitelj.

Že od nekdaj ga je zanimalo delo z ljudmi. Že v najstniških letih je odšel na svoje in sprva ga je zanimalo jezikoslovje, a je študij nemščine in ruščine kmalu opustil. Nato pa je začutil, da želi pomagati mladim. Odločil se je za izredni študij na Fakulteti za socialno delo. Čez dan je študiral, ponoči pa je delal kot vzgojitelj. Vprašanje je, kdaj je sploh spal.

Po končani prvi stopnji fakultete je zaradi študijskega interesa – zanima ga tudi psihologija – sprejel eno verjetno najbizarnejših priložnostnih zaposlitev, kar se jih je kdaj pojavilo v ponudbi študentskih servisov: sodeloval je pri eksperimentu, ki ga je opravljal Institut Jožef Stefan. V skupini desetih je 35 dni nepremično ležal v bolniški postelji in s tem simuliral telesne učinke breztežnosti. Namen raziskave je bilo namreč preučevanje posledic dolgotrajnega bivanja v vesolju. Medtem ko so znanstveniki raziskovali fizične posledice dolgotrajnega ležanja, je sam analiziral psihične učinke in diplomiral z raziskavo o posebnih stanjih zavesti. Meritve, ki jih je naprava, nameščena v njegovi zadnjici, po petih tednih ležanja opravljala med gonjenjem fitnes kolesa, pa so bile kaplja čez rob. Ugotovil je, da študentsko delo poskusnega zajčka morda ni najperspektivnejše. Začel se je aktivno udejstvovati kot scenarist in filmski režiser. Vpisal se je na magistrski študij režije na AGRFT.

Kljub velikemu uspehu filmskega prvenca namerava obdržati službo v vzgojnem zavodu – ne zgolj zato, ker se želi zavzemati za mlade, temveč tudi zato, ker mu redna zaposlitev omogoča finančno stabilnost, ki je filmarji pri nas preprosto nimajo: ne glede na to, kako uspešni so in bodo njegovi filmi, bi bil kot neodvisni filmski ustvarjalec brez dodatnega prihodka v slabem gmotnem položaju. »Za državo je prav sramotno, da glavnim akterjem pri filmu ne omogoča, da lahko ustvarjajo in ob tem ne životarijo,« pravi. Sam v kontrastu med kreativnostjo in delom z mladimi k sreči najde ravnovesje. Socialno delo se mu zdi odklop od filmskega sveta, ki je še bolj nor, nepredvidljiv in konfuzen od tistega v vzgojnem zavodu.

Zaveda se tudi, da ima lahko njegovo delo v zavodu daljnosežne vplive za nekoga, ki potrebuje vodenje. V vlogi vzgojitelja je kmalu začutil nemoč, ki izhaja iz sistemskih napak: »Nemoč vzgojiteljev pripisujem dejstvu, da oblast mlade prestopnike v prevzgojne ustanove strpa zato, da jih umakne z ulic, ne pa zato, da bi jim nudila kakršnokoli podporo ali jih skušala reformirati,« pravi. Zaradi tovrstnih izkušenj in situacij so se v njem nabirale frustracije, ki jih je kanaliziral prav skozi Posledice. Resnično si želi, da bi se sporočilo filma dotaknilo tudi tistih na odločevalskih položajih. Prepričan je, da se stanje lahko izboljša zgolj z radikalnimi sistemskimi spremembami na področju šolstva, sociale in pravosodja. A s prstom ne kaže zgolj na državne, temveč tudi na družbene inštitucije – družino, ki v Posledicah nad protagonistom obupa, ga izda in preda institucionalni prevzgoji, denimo prikaže kot soodgovorno za krivice, ki se dogajajo težavnim mladostnikom.

Prepričan je, da mora biti film angažiran. Odločno pa zagovarja tudi trditev, da je pri iskreni družbeno angažirani sporočilnosti tematike, ki jo film obravnava, ključno osebno izkustvo. Teme, s katerimi se ukvarja kot socialni delavec, še naprej navdihujejo njegovo ustvarjalnost: v naslednjem scenariju, ki ga že piše, bo obravnaval družinsko nasilje med štirimi stenami. Čeprav pri ustvarjanju razmišlja o hudih socialnih stiskah, ki jih slogovno zaznamujeta naturalistični pristop in surovi realizem, pa si prizadeva, da bi bila njegova dela gledljiva in priljudna. Zavestno odklanja zamorjeno ozračje, ki sicer bremeni dobršen del naše filmske produkcije. Ob tem se sprašuje: »Pa kdo bo to sploh gledal, če bo vse tako depresivno?«

Tovrstno miselnost odraža tudi film Posledice: kljub zelo zahtevni vsebini in vsem grozotam, ki se zgodijo glavnemu junaku, je film napet, zanimiv in očitno namenjen širšemu občinstvu ter ne zgolj filmskim piflarjem, ki obiskujejo festivale umetniških filmov.