Žaba

za

Sarajevski brivec.

Zeko (Emir Hadžihafizbegović), sarajevski brivec, je moški, ki joče. Boril se je v vojni, ko pa je bilo vojne konec, se je boril z družino – ženo in otroka je pretepal, tako da je ostal sam, jezen in zjeban, v začaranem krogu, z bombo na mizi. Za bajram ga v brivnici obiščeta Braco (Aleksandar Seksan), njegov hazarderski brat, ki je izgubil službo (a to ženi in otrokom prikriva), in Švaba (Mirsad Tuka), njegov najboljši prijatelj, sicer taksist, ki je vojno preživel v Nemčiji (»Naj me bo sram, ker sem skušal preživeti?!«).

Obtičali so, vrtijo se v krogu, življenje jih je povozilo, začeti hočejo znova, hlepijo po spremembi, zato je Zeku tudi povsem jasno, da bi v boju proti orjaškemu črvu, ki žre Sarajevo (in njih), potrebovali superžabo, ki v sloviti Murakamijevi zgodbi pred orjaškim črvom reši Japonsko. Še najbolje bi bilo, če bi v superžabo – v orožje – prelevili kar svojo nostalgijo po dobrih, starih predvojnih časih (in vožnjah s citroënom DS, alias »žabo«) in male rituale, recimo britje, igranje nogometa in branje knjig, namiguje film (posnet po gledališkem hitu Dubravka Mihanovića), kot da bi – v duhu Walterja Benjamina – slutil transformativno, revolucionarno energijo, ki tli v »zastarelih« rečeh, kot so nostalgija in rituali. (Kinodvor)