Haiku Garden: Where If Not Now

Zasedba Haiku Garden je nase prvič resno opozorila leta 2014, ko jo je strokovna žirija izbrala za turnejo Klubskega maratona, ki jo Radio Študent vsako leto prireja po klubih po vsej Sloveniji. Večina članov benda se je seznanila med študijem muzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in to, da se z glasbo ukvarjajo tudi v akademskem svetu, prepoznamo v dovršenosti glasbenih stvaritev. Že po turneji Klubskega maratona so izjemen potencial pokazali z malo ploščo Waver, z ravnokar izdanim dolgometražnim prvencem Where if Not Now – nespornim kandidatom za domačo ploščo leta – pa so se suvereno zacementirali kot ena najprivlačnejših domačih glasbenih skupin. Pri večini lokalnih kitarskih skupin je že od daleč prepoznati, da gre za slovenski bend, Haiku Garden pa je popolnoma brez sindromov slovenskega rocka: s prepoznavnim slogom, drznim songwritingom in vrhunsko produkcijo, ki je tokrat potekala pod taktirko Vitje Balžalorskega (člana zasedb Carnaval in Laibach), brez dvoma zveni kot bend svetovnega formata.

Da bi lažje razumeli, kaj točno počne Haiku Garden, edini domači predstavnik obskurnega in nekoliko pozabljenega žanra, ki mu pravimo shoegaze, najprej poglejmo etimološki izvor poimenovanja te slogovne opredelitve. Shoegazing v dobesednem prevodu pomeni strmenje v čevlje. Kitaristi, ki delujejo na polju tega hrupnega, a zasanjanega žanra, znanega tudi kot dream pop, imajo navadno na tleh na odru razprto široko paleto analognih efektov, v katere poglobljeno strmijo, zato je videti, kot da nenehno zrejo v svoja obuvala. Tako je tudi s kitarskimi čarovniki, ki stojijo za intenzivno, do potankosti dodelano zvočno sliko skupine Haiku Garden. Njen izvrstni prvenec se resnično kosa z zgodnjimi vrhunci očakov shoegaza, kot so My Bloody Valentine, Ride in Slowdive, ki so na Britanskem otočju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja definirali ta vplivni kitarski (pod)žanr.

A čeprav nas plošča Where If Not Now prežarči v podzemno britansko alt-rock sceno devetdesetih let, pri glasbi skupine Haiku Garden ne gre zgolj za imitacijo vzornikov. V zvočni podobi sicer prepoznamo očitne vzporednice z vidnejšimi deli dream pop starost, a prvenec ne očara zgolj s težko naefektiranim zvočnim zidom, ki se očitno zgleduje pri pionirjih shoegaza, temveč tudi s čudovitimi, melanholičnimi kompozicijami, ki pri poslušalcu iz skladbe v skladbo povzročajo prijetno kurjo polt. Zasedba pa očitno nadarjenost za skladanje s čustvi nabitih harmonij podkrepi še z dinamičnimi aranžmaji, eteričnimi vokalnimi blagoglasji in slogovnim eklekticizmom. Tako na plošči pretanjeno preskakuje iz spevnih indie rock rifov v težko kitarsko hrumenje, iz poskočnih postpunkovskih napevov v sanjave, spokojne in romantične balade.