Michael Köhlmeier: Gospoda na obali

+ + + +

Trojka samomorilcev

Avstrijski pisatelj Michael Köhlmeier (letnik 1946) piše o sebi in o svojih po ovinku, čeprav piše o drugih in o preteklem. Oče, ki je bil, ko je bil še mulo, v šoli za klovne v majhnem mestecu, ravno prav velikem, da bi ga lahko zavezniki med vojno zbombardirali, pa ga niso, to srečno dejstvo pripiše nenavadnemu, čeprav ne enkratnemu dogodku. V mestu z eno najstarejših klovnovskih in rokohitrskih šol se je ustavil Charles Chaplin in med slušatelji je bil poleg očeta neroden možakar, dovolj nenadarjen in okorn, da bi bil lahko Winston Churchill. Velik Chaplinov prijatelj, zaupnik, s katerim sta si obljubila, da si bosta priskočila na pomoč, kadar ju bodo napadli melanholija in sorodna stanja obupa.

Gospoda na obali sta namreč največji komik in igralec svojega časa in državnik, ki je ključno pripomogel k izidu druge vojne. Na nekem gala sprejemu pri Fairbanksovih v Malibuju sta odkolovratila na plažo in si zaupala vse o svojih občasnih klavrnih počutjih in napadih samomorilnih misli. Pripovedovalčev oče je zaradi osebnega srečanja začel ljubiteljsko proučevati zgodovino tega prijateljstva in sin ga je dopolnil s kasneje izdanimi biografijami: s fikcijskimi postopki popisuje Chaplinovo počutje, ko je padel v nemilost pri rumenih medijih, ki so nekritično povzemali ženine očitke med ločitvenim postopkom, vživi se v njegove odzive na pritiske lokalnih simpatizerjev nacizma, ko se je zvedelo za snemanje Velikega diktatorja, popiše tudi Churchillove krize in njegovo motivacijo, da je tako močno nasprotoval Hitlerju, da je celo ob sporazumu Ribbentrop-Molotov vedel, da je to samo kratko zatišje pred vojno napovedjo.

Köhlmeier gladko prehaja med lastnim, melanholičnim glasom zabavljača, nastopanje na odru v paru mu je pomagalo pri prebolevanju očetove smrti, humor pa je resen posel in tudi njegovo pisanje je zelo zaresno. Ob pomoči biografij, celo takšnih, ki jim niti sam ne verjame do konca, dokumentov in govorov, pričevanj strežnega osebja, še bolj pa pisateljske dedukcije se poskuša dokopati do tistega, kar je bilo v osebnostih obeh prikrito. Hitlerja vzpostavlja kakor tretji kot – Chaplin, diktator na lastnem terenu, nad filmsko ekipo, in Churchill, ki podobno kot avstrijski falirani slikar govoriči in govoriči, če ga je le kdo pripravljen poslušati, sta se dejavno zavzela proti tretjemu, ki mu destruktivnosti ni uspelo umetniško oblikovati in kanalizirati.

Köhlmeier je faktično prepričljiv, poglobljen in tudi skeptičen do nekaterih virov, prebral pa je verjetno vse dostopno, intervjuje, pričevanja. Pri tem, da gre za preplet poljubnih in zoženih življenjepisov, je očitno, da ob slavnem paru premišlja o izhodih iz lastne krize in pri tem se zavzema za ludistične rešitve, odštekane metode, recimo klovnovsko, s katero je komik seznanil politika. To pojasni angažma tega pisanja in pomika njegovo optiko od navidezne objektivnosti proti kar najosebnejšemu razumevanju velikih in kontradiktornih oseb s sredine prejšnjega stoletja.