Jakob von Uexküll: Potikanja po okolnih svetovih živali in ljudi

+ + + + +

Jakob von Uexküll (1864–1944) je bil estonsko-nemški mislec, ki je proučeval bivanje živali. Sredi 19. stoletja je naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec izdal takrat prelomno knjigo Domače in tuje živali v podobah, v kateri je živalska bitja predstavil ne več kot plen ali objekt človekovih koristi, temveč kot taka v njihovi živalski posebnosti. Uexküll pa je stopil še nekaj korakov naprej, ko je živali predstavil skozi njihovo zaznavanje tako, da človek ni več krona stvarstva. Vzemimo klopa, ki ždi na grmovni veji in čaka, da se pod njim pojavi toplokrvno bitje, na katero se bo prisesal in napil njegove krvi.

Enostaven projekt, a kaj ko je klop slep in gluh. Kako naj sploh ugotovi, da se mu ponuja življenjska prilika? Zaznava vonj maslene kisline, ki jo proizvajajo žleze sesalcev. A ker skozi grmovje ne hodijo ravno množice, je za preživetje klopovega rodu potrebna nadštevilna populacija, da sem ter tja kateremu uspe najti vir prehrane. Toda klop ima še dodatno fascinantno lastnost – brez hrane lahko ždi in čaka 18 let! Drugače biva kavka, ki išče tovariša, s katerim bi drugovala v različnih dejanjih. Avtor popiše zgodbo legendarnega zoologa Konrada Lorenza, ki ga je kavka poskušala namamiti, da bi z njo poletel na potep. Ko pa ji ni uspelo z nobeno vragolijo, si je izbrala novega tovariša in se v letu pridružila vrani. Živali ustvarjajo tovarištva tudi zunaj lastne vrste, Uexküll pa jih je opazoval s perspektive zaznavanja doma in domovine, na njih preskušal domet koncepta cilja in načrta, jim sledil v sposobnosti zbiranja izkustev. Ker ptice roparice ne lovijo okoli svojih gnezd – da ne bi popadle mladičev –, to izkoristijo nekatere ptice pevke, ki potem v miru gnezdijo kar zraven ujed. Skratka, avtor, ki ugotavlja, kako živali opažajo in delujejo kot subjekti