Ko izgubiš vse

za +

Besson proti Bessonu.

Da neoliberalni status quo ne trga le družbe, temveč tudi družino, vemo. Kako to počne, pa lahko vidimo v številnih filmih, v katerih družine postanejo žrtve kapitalistične tekme: tako kot kapitalizem delavce in podjetja sili v to, da tekmujejo med sabo, v medsebojno tekmovanje sili tudi zakonce, ki jih čaka le darwinistični boj za obstanek. V francoskem filmu Ko izgubiš vse – napetem, naturalističnem, zelo učinkovitem, srhljivejšem od ločitvene klasike Kramer proti Kramerju – se zakonca Besson, Miriam (Léa Drucker) in Antoine (Denis Ménochet), tako stresno in tako brutalno ločita, da Julien (Thomas Gioria), njun dvanajstletni sin, doživlja martirij, teror in horror, pravi torture porn, ki pa je le uvod v njuno poločitveno tekmo zanj – v vojno živcev, laži, frustracij, negotovosti, resentimentov, tišin in interpretacij “normalnosti” in bolečine.

Ko se divje, napol sociopatsko žreta, sta videti kot rivalski podjetji, ki se hočeta na vsak način in za vsako ceno uničiti. Od njunih starševskih emocij in pogajalskih strasti ter od njune perverzije ljubezni ostane le še posesivnost, le še gola sla po posedovanju tega otroka. Kapitalistična tekma je njuno posesivnost spremenila v paranoidno pošast, v rif Kubrickovega Izžarevanja – s suhim “tuširanjem”, ki vas bo stisnilo v stol. Predstavljajte si, da bi toliko agresivnosti, gneva, energije in časa vložila v revolucijo! (Kinodvor)