Park groze

proti

Zadnje dekle.

Leta 1981 – v zlati dobi slasherjev (tri leta po Noči čarovnic, leto po Petku trinajstega) – je Tobe Hooper, avtor Teksaškega pokola z motorko, posnel Hišo strahov, v kateri hormonski najstniki sklenejo, da bodo obiskali karnevalski, groteskni lunapark, kjer pa jim je potem tako všeč, da sklenejo, da bodo tam – jasno, skrivaj – ostali tudi ponoči (in špegali v zakulisje te “hiše strahov”), kar je seveda slaba ideja, toda brez te slabe ideje ne bi bilo ne Hiše strahov ne Parka groze, ki izgleda kot Hiša strahov v času Trumpa, postresnice in fake news. Šest hormonskih mladeničev in mladenk, bolj ali manj že študentov, med katerimi je tudi razsvetljena, “drugačna” Natalie (Amy Forsyth), ki se je vrnila domov, se odpravi v karnevalski, groteskni tematski park groze (“Hell Fest”), ki slovi po tem, da skuša obiskovalce – no, žrtve – res na smrt prestrašiti.

Tu se dogajajo “strašne” reči (kače, mumije, trupla, vlak smrti ipd.), pošasti pa se človeka zares dotaknejo – in izraz “dotaknejo” je le evfemizem. Ljudje imajo občutek, da bodo umrli (recimo pod giljotino), a to je kakopak lažen občutek. Vse je lažno, dokler se razlika med resničnim in lažnim na lepem ne zabriše – na to že itak srhljivo, kaotično, mračno, krepko zatemnjeno sceno namreč stopi maskirani serijski morilec, psycho z nožem, stisnjeno pestjo in mehaničnim korakom – po malem Leatherface, po malem Michael Myers in po malem Munchov “Krik”. Ja, one mladeniče in mladenke začne brutalno zalezovati. Ja, začne jih tudi redčiti. Ja, nihče ne verjame, da se res dogaja to, kar se dogaja, ker so vsi prepričani, da gre le za inscenacije grozljivih “umorov” in “pokolov”, le za fejke. In ja, morilec si z vsem tem utira le pot k Natalie, ki je nekaj takega kot Sally (Marilyn Burns) v Teksaškem pokolu z motorko, Laurie (Jamie Lee Curtis) v Noči čarovnic, Ripley (Sigourney Weaver) v Osmem potniku, Sidney (Neve Campbell) v Kriku ali Dana (Kristen Connolly) v Koči v gozdu – zadnje dekle.

Toda Park groze ni tako pameten in premeten kot ti slasherji, obenem pa nima niti meta-ambicij niti smisla za humor, ampak se jemlje tako smrtno resno, kot da bi bil res posnet na začetku osemdesetih, ko so cveteli histerični slasherji, v katerih je križarski pohod grizlijevskega, fantomskega, maskiranega morilca – puritanskega, mizoginičnega moralista – preživela le devica. Slasherji, bombastični odgovori na feminizem, opolnomočenje in seksualno osvobajanje žensk, so bili zelo omejeni – ženske so delili na “kurbe” in “device”. S tem so povedali vse, zato je bilo v skrajni liniji tudi čisto vseeno, kdo se skriva za masko, saj je konkretnost tega obraza vedno povsem preglasil tisti “pravi” Moški, varuh patriarhalnega družbenega reda, ki oblasti ni bil voljan deliti z žensko in ki je neodvisne, samostojne, “deviantne” ženske obsodil na brutalni odstrel – okej, zakol. V slasherjih so ženske pobijali zato, ker so bile ženske. Ne, maskirani morilec ni nor, lunatičen ali iracionalen, ampak je le čisto utelešenje patriarhalne racionalnosti, le krik patriarhalne patologije. Slasherji so bili parodije “Poletja ljubezni” – kot Charles Manson. Park groze je film o moškem, ki sovraži ženske – in ki si k ženski upa le z masko.