Arto Paasilinna: Ladjar z lepimi stopali

+ + + +

Ker je pred dnevi umrli finski pisatelj Paasilinna (1942– 2018) že pred desetletjem napisal 35 romanov, bo v prevedenih delih še naprej prihajal med bralce.

V čem je torej čar njegovega romanopisja? Je antipod drugega skandinavskega velikana, cineasta Ingmarja Bergmana, ki je v filmih razvijal psihološke orise akterjev travmatičnih medčloveških odnosov. Tudi Paasilinna ubesedi peklenske trenutke usode posameznikov, le da pri njem junaki ne vztrajajo v bolečih razmerjih. Namesto na pot osebnih dram jih požene v peripetije, v katerih se odločajo za poteze, ki so absurdne, a potem se pokažejo kot domiselni novi modusi bivanja. Za literarno snov ne jemlje fikcije, ne rabi domišljije, pač pa preprosto porabi dogodke, ki so mu pri roki. Denimo ladjar, ki se po napovedi ženine ločitve umakne v hišico na otoku, v nevihti naleti na naplavljeno merjaščevo truplo. Kaj z njim narediti, kako najti mojstra, ki ga bo nagačil? Priročna samoterapija prestavitve osrednjega problema. Ali pa telefonski klic na napačni naslov, ki mu prinese bodočo sopotnico.

Literarizirana verzija koncepta trajnostnega razvoja: vsi, ki mu pridejo na pot, bodo končali v osebni zgodbi. Torej ne išče prijateljev in deklet, vanje preprosto trči. Kdorkoli se pojavi, bo za kaj uporaben. Ironični minimalizem, ki pa med bralci širi simpatični zgled. Najsi se zdi tvoje bivanje še tako pusto in brez obetov, si z lahkoto predrugačiš življenje. Karkoli si in katerikoli poklic opravljaš, korak do preobrata je povsem enostaven. Pač, če si drzneš biti individualist, ki se požvižga na ustaljene norme in navade.