Strah pred ščegetavčkom

Moški bi ženske spolne organe le uporabljali, nič pa nočemo vedeti o tem, kako ti zares delujejo. To se bo zdaj spremenilo, saj je izšel strip Prepovedani sad.

Dolgo nisem pomislil na to besedo, je izgovoril ali napisal. Potem pa je nekega lepega dne moja življenjska sopotnica navrgla, kako trapasta beseda je ščegetavček. Res, zveni kot nekaj, kar se žgečka kakor podplat ali pazduha. Hihitala sva se njeni okornosti in kupu šumnikov, ki zapletajo jezik. Tudi klinično zveneči klitoris ni nič boljši; če bi eno ali drugo besedo uporabil med seksom, bi se čarovnija razblinila kot milni mehurček in udeleženca bi verjetno bruhnila v smeh. Le nekaj dni pozneje je ta beseda spet priplavala na površje, ko sem v Mestni knjižnici Kranj gostil pesnico, založnico in še kaj, Anjo Golob. Na vprašanje, kateri je naslednji strip, ki ga bo izdala založba VigeVageKnjige, je izstrelila, da je tik pred izidom risoroman (kot ona temu reče) Prepovedani sad, ki na nov način obravnava ženski spolni organ. »In ali veš,« je hlastno nadaljevala, »da je ščegetavček dolg kar 11 centimetrov?« Zajecljal sem, da tega nisem vedel, ona pa me je poučila, da je velika večina ščegetavčka pod kožo in da je razcepljen na dva kraka, ki objemata vagino. Uf, kot alien, sem pomislil.

Čez čas sem strip Prepovedani sad dobil v roke in se zagledal v njegovo naslovnico; česa tako učinkovitega, zabavnega in provokativnega že dolgo nisem videl. Na njej drsalka na ledu visoko dvigne nogo, na njenih snežno belih hlačkah pa se širi krvavo rdeč madež. Uf, dobro! Dobro, ampak tudi neprijetno! In zavedel sem se, da je skupni imenovalec vseh treh opisanih dogodkov ravno nelagodje.

Nelagodje? Od kod zdaj to? Ali nismo tega že prerasli? Kako to, da moški ženske intimne organe silno radi gledamo na fotografijah in v tistih filmih izobraževalne narave, vendar ves čas ostajamo zgolj na površini? Spoznavanje in razumevanje ženskih organov nam ne diši, za menstruacijo, izcedke, miome nočemo niti slišati, razlika med vulvo in vagino nam je španska vas, maternica pa je tako daleč stran kot kakšna država podsaharske Afrike. Pri ščegetavčku nas v najboljšem primeru zanima le vrh ledene gore, vse drugo gladko ignoriramo. Nelagodje kamufliramo z žaltavim moškim humorjem, kosmatimi vici in zavračanjem. Naj se ginekologi ubadajo s tem, nas to ne zanima. Hočemo le užitek, brez obveznosti, poznavanja, védenja. A užitka, vsaj pravega, brez globljega razumevanja »tega mračnega predmeta poželenja« (kot se glasi naslov Buñuelovega filma) ni.

Da se bomo moški, pa tudi ženske lažje spoprijeli s svojimi strahovi, predsodki, odporom in nevednostjo, je na aktualen, provokativen, poučen in zmerno šokanten način poskrbel strip Prepovedani sad (Kunskapens frukt, 2014) švedske striparke Liv Strömquist (letnik 1978). Pravzaprav je dobesedni prevod naslova »sad spoznanja«, a »prepovedani« zveni ustrezneje za naše okolje. In ko smo že pri alternacijah: založba VigeVageKnjige je izvirno naslovnico, na kateri avtorica pred svojim ženskim organom z dlanmi ustvari znak trikotnika, zamenjala z motivom že omenjene drsalke, predvsem zaradi na steno naslonjene avtomatske puške, ki zbuja napačne asociacije.

V zgodbo nas uvede ženska (avtorica?) z dolgimi lasmi, spetimi v dolgo kito, ki spominja na rep škorpijona, pripravljenega, da piči. In res, avtorica neusmiljeno zabada želo v različne »znanstvenike«, »zdravnike«, »teoretike« in kar je še »moških, ki so se preveč zanimali za tisto, čemur pravimo ženski spolni organ«. Tako je doktor John H. Kellog (znan po kosmičih) predpisoval terapijo, po kateri je treba na ščegetavček zlivati kislino, njegov sodobnik, dr. Isaac Baker-Brown, pa je zagovarjal operativno odstranitev klitorisa (klitoridektomija). Izvirni greh je posejal krščanski teolog Avguštin, ki je v 4. stoletju lansiral revolucionarno tezo, da je spolnost nekaj umazanega, ženski spolni organ pa da je v nasprotju z božanskim. Arnobij iz Sike je Avguštinove ideje pograbil in nadgradil s trditvijo, da »žensko telo smrdi in je nečisto, je umazana vreča, polna iztrebkov in urina«. Svojevrstni vrhunec bizarnosti je zagrešila skupina švedskih znanstvenikov, ki je leta 1965 (!) dosegla odprtje sarkofaga kraljice Kristine, v katerem je ta mirno počivala že od konca 17. stoletja, ter v potrditev teze, da je bila »psevdohermafrodit«, temeljito preiskala njene že 276 let mrtve spolne organe. Evo, taki tiči nam niso krojili le zgodovine, ampak se hočejo polastiti tudi sedanjosti.

V drugem poglavju naratorka izgine in se do konca stripa ne pojavi več, ostanejo pa njeni pikri, kritični in pronicljivi komentarji, ki jih izgovarja z normalnim tonom (male črke), s povzdignjenim glasom (večje črke) ali pa glasno kričoč (ekstra velike črke v negativu s kupom klicajev in vprašajev kot pri Bernardu Nežmahu). V tem poglavju definira razliko med vagino in vulvo ( ja, ves čas smo ju narobe poimenovali), loteva pa se tudi obsedenosti brisanja, zmanjševanja ali beljenja ženskih sramnih ustnic. Zdi se, kot bi mnogi najraje videli, da bi bile ženske med nogami gladke kot barbike. No, drugače od sodobne negacije ženskih spolnih organov je bilo v antični Grčiji in drugih starih civilizacijah razkazovanje vulve pogost pojav, o tem pričajo različni kipi žensk z razširjenimi nogami, reliefi, pesmi, miti ... Ko so se na sceni pojavili prvi krščanski misionarji, je bilo zabave konec.

V naslednjem poglavju avtorica obdela kratko zgodovino zablod, stranpoti ali preprosto bedarij o ženskem orgazmu, piskrček je pristavil tudi sam Sigmund Freud s tezo o klitorisnem in vaginalnem orgazmu. Vse te zblojene teorije, puritanski pritiski in religiozne dogme, s katerimi so stoletja mešali glave ubogim ženskam, so jih le še utrdile v prepričanju, da je z njimi nekaj hudo narobe. Princesa Marie Bonaparte je šla v svetem prepričanju, da je njen ščegetavček na napačnem mestu, tako daleč, da ga je hotela operativno prestaviti bližje vagini.

Zadnje poglavje se posveča menstruaciji (in že tradicionalno zgrešeni obravnavi tega procesa v zgodovini), predmenstrualnemu sindromu, odzivu deklic na prvo menstruacijo (še vedno so nevedne in prestrašene) in proizvajalcem higienskih vložkov, ki uporabnicam svojih izdelkov plebiscitarno zagotavljajo »občutek svežine/čistoče«, čeravno so ti narejeni iz nerazgradljivih materialov, ki bodo okolje obremenili za prihodnjih 500 let. Da je menstruacija še dandanes tabu, priča dogodek oziroma bolje škandal iz tradicionalno liberalnega Stockholma, kjer je Strömquistova na postaji metroja razstavila nekaj svojih del, med njimi je bila tudi risba »naše« drsalke z menstruacijo s pripisom »Vse je v redu (samo krvavim)« – kar je kakopak parafraza slovite pesmi Boba Dylana It’s Allright, Ma (I’m Only Bleeding) iz leta 1964. Na organizatorja se je vsul plaz kritik, češ da je risba »gnusna«, »odvratna« in da je za ženske »že dovolj hudo, če enkrat na mesec dobijo menstruacijo, zdaj morajo pa to še vsak dan gledati vsakič, ko se mimo peljejo z vlakom«.

Prepovedani sad ni vrhunsko narisan strip, avtorica se zadovolji s preprostimi, naivnimi in poenostavljenimi podobami, pogosto posega po risbah, ki so že narisane, fotografijah ali anatomskih ilustracijah. Prav tako se ne obremenjuje s kompozicijo strani, pač pa uporablja standardno postavitev šestih sličic (ali manj) na stran, pogosto se odloča tudi za celostranske ilustracije. Tudi sicer so možnosti stripovskega medija slabo izkoriščene, večinoma imamo opraviti z »govorečimi glavami«, ki gledalca neposredno nagovarjajo, tako da je Prepovedani sad še najbolj podoben dokumentarnemu filmu v stripu. Sicer pa srce tega stripa ni v virtuozni vizualni podobi, pač pa meri predvsem na sporočilo. In to je poučno, aktualno, srhljivo, zabavno in osvobajajoče, tako kot osvobaja le moč spoznanja.

Tale skromni strip o vagini je postal presenetljiv hit. Kjerkoli se pojavi, se dobro prodaja. To je sicer pohvalno, a ostaja neprijetno vprašanje: kaj smo počeli do zdaj?!?! Smo res tako odprti, sodobni in emancipirani, kot smo mislili, da smo? Nak, še vedno smo zaostali in zaplankani, prostovoljne žrtve kardinalnih neumnosti, ki so jih v zgodovini skupaj pacali skoraj izključno moški. In še moj skromni prispevek, ki ilustrira moško dominacijo tudi v poimenovanju: kako to, da imajo besede menstruacija, menopavza in tudi women v korenu besedo men, moške? Le kaj imamo moški skupnega z menstruacijo ali menopavzo? In kako, da je tudi ščegetavček moškega spola?

Stripu lahko očitamo le to, da se prehitro konča. Ostaja občutek parcialnosti, da nekaj manjka, da je še veliko ženskih njiv ostalo neobdelanih. Na primer, kakšen je odnos do ženskega organa v popularni kulturi, marketingu, na filmu, v glasbi, slikarstvu, modi, na internetu in še kje? Kako sodobni mediji diktirajo odnos do njega? Kakšne intimne frizure letos priporoča Cosmo? Okej, ta strip pač ni celovita teoretično zaokrožena celota, avtorica je odprla nekaj tem in pokazala vzorec, ostalo prepušča drugim. Sovražno razpoloženi kritiki pa ga bodo tako ali tako etiketirali kot agresivno feministično propagando. Če ga bodo sploh vzeli v roke. Zato posebno priporočilo za branje tega stripa velja priznanemu psihoanalitiku Romanu Vodebu.

Sigmund Freud je rekel, da ženske moškim zavidajo penis. Mogoče, moški pa ženskam gotovo zavidamo tale odbiti, zabavni in poučni strip.

Strip:
Liv Strömquist: Prepovedani sad
Založba: VigeVageKnjige, 2018
Obseg: 147 strani
Cena: 20 evrov