Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo

+ + + + +

Avtobiografija gledališkega režiserja, ki že pol stoletja kraljuje na slovenskih in jugoslovanskih odrih.

Ta epsko pisan žanr pisec v hipu razbije v množico vinjet, ki delujejo kot stotina mini dram. Nabite z zgodbami in preobrati držijo bralca vse do poslednje strani.

Jovanović ne varčuje pri samem sebi – to, kar ljudje v memoarjih izpuščajo, on postavi v središče. Drugi se kitijo z uspehi, on pa postreže s svojimi blamažami, padci in polomi. Kdaj spominja na švedskega filmskega in gledališkega režiserja Ingmarja Bergmana, ki brez milosti vrta po življenju staršev in prednikov, le da Skandinavec ustvarja premislek o samem sebi, on pa kot bizantinec izziva s pogumom razkriti poslednjo tančico spodobnosti.

Slog pisanja je anahron, dih pa frivolno veselje nad bivanjem, jasno nad ženskami, še bolj nad drugovanji, četudi jih začasno ali za zmeraj ustavijo pretepi pesti in vrednot. In tu knjiga postane kulturna zgodovina vsakdanjika: velika imena umetnosti nastopajo v peripetijah, kajpak spet v škandalih, le da jih avtor opisuje bolj ženerozno kot sebe.

Skozi tekst se počasi razkriva njegov dvojni pogled: do prijatelja, ki je postal svetovni zvezdnik, naklonjen opis, potem pa do drugega, ki je ostal le na margini talentov, fascinirano navdušenje, ki ga do poslednje podrobnosti utemelji. Tu ignorira družbene statuse: opeval bo genijalno norost, četudi je establišment ne prepozna. In nasprotno – dokler sam ne najde razloga za rešpekt, ne bo sledil splošnemu občudovanju. Tako je spoznal legendarnega Vitomila Zupana kot šarlatana in nastopača, ko pa je prebral Menuet za kitaro, je postal nad njim navdušen in ga na koncu dobesedno pospremil v smrt s pesmijo iz filma Alamo.

Mojstrovina med avtobiografijami.