Kot da se film sramuje, da je bil Freddie Mercury gej

Bohemian Rhapsody, 2018, Bryan Singer

Zvezda je rojena.

Zadnja leta smo videli ogromno filmskih biografij. Zakaj? Verjetno zato, ker od filmarjev ne terjajo kakega silnega napora – dovolj je, da kliknejo wikipedio, saj veste, to ali ono biografsko geslo (“Serge Gainsbourg”, “Hannah Arendt”, “Margaret Thatcher”, “Steve Jobs”, “Nelson Mandela” ipd.), in že imajo scenarij. In vse te filmske biografije izgledajo bolj ali manj enako – kot ekranizacije wikipedijskih gesel, kot greatest hits nekega življenja, kot brezosebna kronološka naštevanja “ključnih” dogodkov in dosežkov biografiranca.

Tudi ko gledaš Bohemian Rhapsody, povsem nekontroverzno biografijo Freddieja Mercuryja (Rami Malek), imaš občutek, da se pred tabo prižigajo le najznačilnejši “poudarki” iz wikipedijskega gesla “Freddie Mercury”. Freddie leta 1970, ko še tezgari na letališču Heathrow, spozna kitarista Briana Maya (Gwilym Lee) in bobnarja Rogerja Taylorja (Ben Hardy), ustanovijo bend, Freddie ga krsti Queen, njegov glas obnori publiko, napolni štadione in proda megahite ( ja, tudi postžanrsko Bohemian Rhapsody), toda njegovo divje življenje, toksična kombinacija seksa, drog in soliranja, bend skoraj zlomi, a se potem triumfalno vrne leta 1985 na Live Aidu – na štadionu Wembley. Queen je bil štadionski bend, ker je imel Freddie Mercury štadionski glas – bil je gej, ki je pel kot angel. Njegov epski vokal, ki je ujel štiri oktave, je bil vizija. Toda film to, da je bil gej, komaj omeni. Kot da ga je sram, da je bil Freddie Mercury gej.